Biti na pravem mestu
Takrat, tistega dne ob koncu časov, ki enkrat zagotovo pride, takrat bo vse na pravem mestu. Pravično in krivično, dobro in zlo. Vse stvari na svojem mestu. Tudi jaz in ti. Na tistem mestu, ki nama pripada.
A katero mesto bo to? Ne tisto, ki mi ga bo odredil Kristus, niti ne tisto, ki mi ga bodo odredili moji šefi, duhovniki ali starši, temveč tisto, ki si ga bom izbral sam. Ja, navkljub vsemu nepričakovanemu in vsemu, na kar sploh nimam vpliva, svoje mesto pred Božjo sodbo poiščem kar sam. Ne izbira mi ga nihče drug kakor moja svoboda.
In to je mesto, na katerega se postavljam že ta trenutek. Ali sem na strani dobrega ali zlega, pravičnega ali krivičnega, si izbiram že danes, z vsako besedo, z vsako odločitvijo, z vsakim dejanjem. Ker moja sodba – tako kot ljubezen – ni stvar prihodnosti, ampak sedanjosti. Sodba o tem, ali sem na strani ljubezni ali ne. Sodba o tem, ali spadam k Bogu ali ne.
Lačni in žejni, tujci in tisti brez obleke, bolni in jetniki, potem pa vsi tisti, ki so lačni mojega časa in truda, žejni moje prisotnosti, tisti, ki kličejo po mojem spoštovanju in si želijo mojega opomina in zaščite, tisti, ki potrebujejo moje bližine in mojega odpuščanja, tisti, ki me kličejo, naj premagam predsodke in obsodbe, vsi ti so samo odmev moje odločitve, ali bom Boga postavil v sredo svojega življenja; samo odmev moje odločitve, kje bo moje mesto na tisti zadnji dan vsega človeštva. Samo odmev, kajti kakršen sem do Boga, tak sem do človeka, do bližnjega. In kakršen sem do bližnjega, takšen sem do Boga.
Je Bog krivičen? Nikakor. Samo potrjuje mojo odločitev. Kajti ne morem biti ob njem, če si njegove družbe ne želim. Ne morem biti večno ob njem, če si v sebi ne želim tega, kar je on. Ni moje mesto ob njem, če se ne strinjam z njim, če ne mislim, če ne delam tako kot on. Ni moje mesto tam, kjer je On, če mi zanj in za njegove besede ni mar. Ne morem biti v ljubezni, če je ne maram. Ne morem biti v miru in sreči, če si ju ne želim.
***
Kristus, Kralj. Nisi obupal nad človekom, nisi obupal nad ljubeznijo. Zato bodo s teboj tisti, ki upajo. Ki v svojem upanju gledajo tebe. Ki upajo vate v vsakem človeku.
*
A katero mesto bo to? Ne tisto, ki mi ga bo odredil Kristus, niti ne tisto, ki mi ga bodo odredili moji šefi, duhovniki ali starši, temveč tisto, ki si ga bom izbral sam. Ja, navkljub vsemu nepričakovanemu in vsemu, na kar sploh nimam vpliva, svoje mesto pred Božjo sodbo poiščem kar sam. Ne izbira mi ga nihče drug kakor moja svoboda.
In to je mesto, na katerega se postavljam že ta trenutek. Ali sem na strani dobrega ali zlega, pravičnega ali krivičnega, si izbiram že danes, z vsako besedo, z vsako odločitvijo, z vsakim dejanjem. Ker moja sodba – tako kot ljubezen – ni stvar prihodnosti, ampak sedanjosti. Sodba o tem, ali sem na strani ljubezni ali ne. Sodba o tem, ali spadam k Bogu ali ne.
Lačni in žejni, tujci in tisti brez obleke, bolni in jetniki, potem pa vsi tisti, ki so lačni mojega časa in truda, žejni moje prisotnosti, tisti, ki kličejo po mojem spoštovanju in si želijo mojega opomina in zaščite, tisti, ki potrebujejo moje bližine in mojega odpuščanja, tisti, ki me kličejo, naj premagam predsodke in obsodbe, vsi ti so samo odmev moje odločitve, ali bom Boga postavil v sredo svojega življenja; samo odmev moje odločitve, kje bo moje mesto na tisti zadnji dan vsega človeštva. Samo odmev, kajti kakršen sem do Boga, tak sem do človeka, do bližnjega. In kakršen sem do bližnjega, takšen sem do Boga.
Je Bog krivičen? Nikakor. Samo potrjuje mojo odločitev. Kajti ne morem biti ob njem, če si njegove družbe ne želim. Ne morem biti večno ob njem, če si v sebi ne želim tega, kar je on. Ni moje mesto ob njem, če se ne strinjam z njim, če ne mislim, če ne delam tako kot on. Ni moje mesto tam, kjer je On, če mi zanj in za njegove besede ni mar. Ne morem biti v ljubezni, če je ne maram. Ne morem biti v miru in sreči, če si ju ne želim.
***
Kristus, Kralj. Nisi obupal nad človekom, nisi obupal nad ljubeznijo. Zato bodo s teboj tisti, ki upajo. Ki v svojem upanju gledajo tebe. Ki upajo vate v vsakem človeku.
*
Krustus, kralj. Res nisi nikoli obupal, niti malo?
OdgovoriIzbrišiNo, saj tebi je bilo lahko, nima vsakdo Boga za očeta.
Sori, govorim sama seboj.
Kot vedno mi odpuščaš moje nesmiselno govorjenje.
Samo tole, mimogrede, jaz včasih malo obupam.
Kljub vsemu in moji naravi.
Jaz , Andreja, verjamem in zaupam le tebi.
PS: Hvala za ta čudoviti blog, ki me navdihuje, hrani, daje smisel.