Preskoči na glavno vsebino

Biti na pravem mestu

Takrat, tistega dne ob koncu časov, ki enkrat zagotovo pride, takrat bo vse na pravem mestu. Pravično in krivično, dobro in zlo. Vse stvari na svojem mestu. Tudi jaz in ti. Na tistem mestu, ki nama pripada.

A katero mesto bo to? Ne tisto, ki mi ga bo odredil Kristus, niti ne tisto, ki mi ga bodo odredili moji šefi, duhovniki ali starši, temveč tisto, ki si ga bom izbral sam. Ja, navkljub vsemu nepričakovanemu in vsemu, na kar sploh nimam vpliva, svoje mesto pred Božjo sodbo poiščem kar sam. Ne izbira mi ga nihče drug kakor moja svoboda.

In to je mesto, na katerega se postavljam že ta trenutek. Ali sem na strani dobrega ali zlega, pravičnega ali krivičnega, si izbiram že danes, z vsako besedo, z vsako odločitvijo, z vsakim dejanjem. Ker moja sodba – tako kot ljubezen – ni stvar prihodnosti, ampak sedanjosti. Sodba o tem, ali sem na strani ljubezni ali ne. Sodba o tem, ali spadam k Bogu ali ne.


Lačni in žejni, tujci in tisti brez obleke, bolni in jetniki, potem pa vsi tisti, ki so lačni mojega časa in truda, žejni moje prisotnosti, tisti, ki kličejo po mojem spoštovanju in si želijo mojega opomina in zaščite, tisti, ki potrebujejo moje bližine in mojega odpuščanja, tisti, ki me kličejo, naj premagam predsodke in obsodbe, vsi ti so samo odmev moje odločitve, ali bom Boga postavil v sredo svojega življenja; samo odmev moje odločitve, kje bo moje mesto na tisti zadnji dan vsega človeštva. Samo odmev, kajti kakršen sem do Boga, tak sem do človeka, do bližnjega. In kakršen sem do bližnjega, takšen sem do Boga.

Je Bog krivičen? Nikakor. Samo potrjuje mojo odločitev. Kajti ne morem biti ob njem, če si njegove družbe ne želim. Ne morem biti večno ob njem, če si v sebi ne želim tega, kar je on. Ni moje mesto ob njem, če se ne strinjam z njim, če ne mislim, če ne delam tako kot on. Ni moje mesto tam, kjer je On, če mi zanj in za njegove besede ni mar. Ne morem biti v ljubezni, če je ne maram. Ne morem biti v miru in sreči, če si ju ne želim.

***

Kristus, Kralj. Nisi obupal nad človekom, nisi obupal nad ljubeznijo. Zato bodo s teboj tisti, ki upajo. Ki v svojem upanju gledajo tebe. Ki upajo vate v vsakem človeku.
*

Komentarji

  1. Krustus, kralj. Res nisi nikoli obupal, niti malo?
    No, saj tebi je bilo lahko, nima vsakdo Boga za očeta.
    Sori, govorim sama seboj.
    Kot vedno mi odpuščaš moje nesmiselno govorjenje.
    Samo tole, mimogrede, jaz včasih malo obupam.
    Kljub vsemu in moji naravi.
    Jaz , Andreja, verjamem in zaupam le tebi.


    PS: Hvala za ta čudoviti blog, ki me navdihuje, hrani, daje smisel.

    OdgovoriIzbriši

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Ljubezen do konca

Skazal je svojim ljubezen do konca . (Jn 13,1)  Jezusu ni moglo biti prijetno pri mizi. To je bil namreč že trenutek, »ko je bil hudič Judu, Simonovemu sinu, Iškarijotu, v srce že vdihnil, naj ga izda« (Jn 13,2). Tudi v drugih je bilo nekaj podobnega, zato mu ni moglo biti prijetno. Kajti tako je vedno, ko je med nami napeto, ko so med nami jeza, strah, užaljenost, zamera, prizadetost. Take stvari se čutijo, tudi če se nič ne reče, tudi če nihče ne besni naglas, ker take stvari od znotraj razdvajajo skupnost. Vsak se začne umikati vase, v svoje misli, v svoja prepričanja, okoli sebe gradi utrdbo in ni prostora za nič in nikogar.  Razpadanje  Jezus je čutil vse to. In je vedel, da njegova skupnost nevidno razpada. Tega pa ni smel dopustiti. Skupnost je zanj sveta stvar, ker smo samo zaradi nje ljudje še ljudje, in zato tako pomembna, da vanjo postavi edini kraj, kjer se lahko z njim srečamo do konca časov, da, prav v tej skupnosti, v kateri ima vsakdo dovolj razlogov, da bi zbežal od nj

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.

Pustiti se premagati ljubezni

Svetloba slavno vstalega Kristusa naj prežene temine srca in duha! (iz bogoslužja velikonočne vigilije)  V današnjem jutru poti vseh ljudi, ki v svoji človeški slabotnosti usmerjamo svoje korake h grobu, k smrti, k uničenju, prestreže njegova šokantna praznina , nepričakovano presenečenje, ki nas ustavi in obrne v drugo smer. Bog je, ki v to našo temo greha, napuha, sebičnosti potiho stopa kakor luč, kot druga , alternativna možnost , da bi tako okrušil zaverovanost v lasten prav, v lastne rešitve in poglede. »Kaj pa, če nimaš prav?«  Nujni poraz Glas, ki pretrga našo slepoto, je zato tako odrešilen, ker je neizprosno drugačen od naših predstav, ker je možnost, ki je nismo predvideli, ki se nam ne zdi mogoča, morda niti pravilna ne, možnost, ki si je tudi ne želimo, ki se je kakor žene v tem našem grobu bojimo: »Stopile so ven in zbežale od groba. Trepetale so in bile vse iz sebe. In nikomur niso nič povedale, kajti bale so se.« (Mr 16,8) Se nam pač upira, ker je zato, da bi dopustili

Tone Pavček, Take dežele ni

Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.

Velikonočni ogenj

Podolgovata meglica se je vlekla nad zaspano vasjo in tik čez njo je mežikalo jutranje sonce, ko sem še zaspan in krmižljav nekaj pred sedmo zjutraj stekel proti cerkvi. Pod zvonikom se je že nabrala množica fantov, ki so stali ob ognju in se greli, vsak s svojo domačo pripravo za raznašanje, nekateri so lesne gobe nataknili kar na žico, drugi smo si jih nadrobili na koščke in jih položili na dno preluknjane konzerve, podedovane od starejših bratov.  Nekje med zaspanostjo in veselim vznemirjenjem se je vlekel dim in silil v oči, vendar je bilo v mrzlem jutru tam vendarle prijetno toplo, zato smo ostali ob ognju in potrpežljivo čakali, da bo župnik nazadnje le poškropil tisti nenavadni, jutranji kres, ki ga je navsezgodaj pripravil Jožko Mežnarjev. Potrpežljivi smo morali biti, nihče ni smel prižgati ognja pred koncem. Čim pa je župnik zamahnil z roko in se je na razžarjenih polenih razgubilo tistih nekaj blagoslovljenih kapljic, smo kot sestradane živali planili na kres, da bi čimprej