Nekatera življenjska spoznanja so grenka. Eno takih se dotika mojega dela, posebno dela z ljudmi. Pri marsikaterem opravku sem se tako naučil, da trud, ki ga vložim v to delo, ni nujno poplačan z dobrimi sadovi ali z uspehi, ki si jih obetam. Precej težko spoznanje je to. Ne samo zaradi občutka. Tudi zato, ker ponavadi izgubiš voljo in smisel za delo, ki ne rodi sadov.
Tale dva junaka iz Jezusove prilike nista neka popolneža. Nikakor; prepričan sem, da sta svoj uspeh v delu – kako sta iz svojih talentov pridobila še nekaj drugih – spoznala šele takrat, ko je gospodar že prišel domov. Šele takrat sta videla sadove svojega dela. Prepričan sem, da sta v svojem trudu, da bi naredila nekaj več in bolje, da bi naredila to, za kar ju je gospodar poslal v svet s svojimi talenti, mnogokdaj omahovala in govorila, da nima smisla, da tako ali tako ni nobenih sadov, nobenega uspeha, da sta premalo sposobna in tako naprej. Prepričan sem, da se jima je v življenju posulo mnogo ciljev in načrtov, dobrih sklepov in namenov. A sta ostala tam, kjer sta bila, s talenti, ki sta jih imela. Ker sta morala biti tam, ker sta se morala truditi, ker sta vedela, da drugače ne moreta živeti, kakor tako, da vedno znova iščeta poti, kako izpolniti to, za kar sta bila postavljena v svet.
Ne izvemo za njun uspeh. Gospodar ne imenuje tega, kar sta naredila, za uspeh, temveč za zvestobo: »Prav, dobri in zvesti služabnik! V malem si bil zvest, čez veliko te bom postavil.«
Vsako pošteno delo rodi svoj sad. Ali malo drugače rečeno: vsako opravljeno pošteno delo rodi zvestobo, zvestoba pa naredi tisto, za kar smo na svetu. Postavlja naslednje poti ljudem, ki hodijo za nami. Jih usmerja in jim svetuje, jih popravlja in podpira. In tako rodi svoj sad. Sad, ki ni nujno, da ga vidimo, sad, ki ni nujno, da ga okušamo, a vendar sad. Sad, ki je hrana mojim soljudem. Da, celo sad poraza in neuspeha, ki govori vsaj o tem, da sem se trudil, da sem bil zvest v tem, za kar sem se odločil. In verjemite, to je sad, iz katerega se najbolje in najbolj iskreno pokaže naša ljubezen. Ker takrat, ko smo neuspešni, ko se nam zdi naše delo neumno in brez smisla, ne delamo zaradi uspeha in plačila, ne delamo zaradi sebe, ampak samo iz ljubezni.
To pa je tista zvestoba v malem, zvestoba v tem, da si, kjer si, kar si, ki rodi velike sadove. Večje, kot smo mi sami. Ker na njej stoji usoda vsega sveta. Ker se bodo ob mojem dobrem zgledu, pa tudi na mojih napakah in neuspehih, drugi učili svojih korakov in predvsem svoje ljubezni. Ker ima namreč vsak moj dih za moje in za življenja ljudi okoli mene nenadomestljivo vlogo.
Imaš nalogo za ta svet, nalogo, ki je ne more opraviti nihče drug na tem svetu. Lahko da tudi nalogo neuspeha. A jo moraš opraviti. Ker brez tebe in tvoje naloge svet ne more obstajati.
*
Tale dva junaka iz Jezusove prilike nista neka popolneža. Nikakor; prepričan sem, da sta svoj uspeh v delu – kako sta iz svojih talentov pridobila še nekaj drugih – spoznala šele takrat, ko je gospodar že prišel domov. Šele takrat sta videla sadove svojega dela. Prepričan sem, da sta v svojem trudu, da bi naredila nekaj več in bolje, da bi naredila to, za kar ju je gospodar poslal v svet s svojimi talenti, mnogokdaj omahovala in govorila, da nima smisla, da tako ali tako ni nobenih sadov, nobenega uspeha, da sta premalo sposobna in tako naprej. Prepričan sem, da se jima je v življenju posulo mnogo ciljev in načrtov, dobrih sklepov in namenov. A sta ostala tam, kjer sta bila, s talenti, ki sta jih imela. Ker sta morala biti tam, ker sta se morala truditi, ker sta vedela, da drugače ne moreta živeti, kakor tako, da vedno znova iščeta poti, kako izpolniti to, za kar sta bila postavljena v svet.
Ne izvemo za njun uspeh. Gospodar ne imenuje tega, kar sta naredila, za uspeh, temveč za zvestobo: »Prav, dobri in zvesti služabnik! V malem si bil zvest, čez veliko te bom postavil.«
Vsako pošteno delo rodi svoj sad. Ali malo drugače rečeno: vsako opravljeno pošteno delo rodi zvestobo, zvestoba pa naredi tisto, za kar smo na svetu. Postavlja naslednje poti ljudem, ki hodijo za nami. Jih usmerja in jim svetuje, jih popravlja in podpira. In tako rodi svoj sad. Sad, ki ni nujno, da ga vidimo, sad, ki ni nujno, da ga okušamo, a vendar sad. Sad, ki je hrana mojim soljudem. Da, celo sad poraza in neuspeha, ki govori vsaj o tem, da sem se trudil, da sem bil zvest v tem, za kar sem se odločil. In verjemite, to je sad, iz katerega se najbolje in najbolj iskreno pokaže naša ljubezen. Ker takrat, ko smo neuspešni, ko se nam zdi naše delo neumno in brez smisla, ne delamo zaradi uspeha in plačila, ne delamo zaradi sebe, ampak samo iz ljubezni.
To pa je tista zvestoba v malem, zvestoba v tem, da si, kjer si, kar si, ki rodi velike sadove. Večje, kot smo mi sami. Ker na njej stoji usoda vsega sveta. Ker se bodo ob mojem dobrem zgledu, pa tudi na mojih napakah in neuspehih, drugi učili svojih korakov in predvsem svoje ljubezni. Ker ima namreč vsak moj dih za moje in za življenja ljudi okoli mene nenadomestljivo vlogo.
Imaš nalogo za ta svet, nalogo, ki je ne more opraviti nihče drug na tem svetu. Lahko da tudi nalogo neuspeha. A jo moraš opraviti. Ker brez tebe in tvoje naloge svet ne more obstajati.
*
Lepo. Se mi pa zdi tudi nekej zelo pomembnega, kako gospodar pohvali svoja služabnika za opravljeno delo, pa tudi pograja tretjega. Mi navadno ne znamo tega nrdit, pa čeprou je nekdo se res potrudu za svoje delo. To mi malo sprašuje vest: 'Kolko ljudi si že zabil in jih ne pohvalu, iskreno in pošteno, za pošteno in dobro opravljeno delo?' Je pa super ta zavest, da Bog vidi in ve za moj trud.
OdgovoriIzbrišiJa, boli, strašansko boli, ko kdo daje najboljše in vse od sebe, v zameno pa dobi nehvaležnost, nezadovoljstvo, gnev. Rešuje misel, da sadovi našega dela niso odvisni od nas. Trud ja, sadovi ne. Bog daje rast. Spoznavam, ko se kdo huduje name, v večini primerov ni jezen name, ampak izraža SVOJA doživljanja, ki nimajo neposredne veze z mano. Rabi(m), da ostajam trdno zasidrana v Gospodu in hkrati opora ob pretresu njegovega življenja.
OdgovoriIzbrišiVse pa ima svoje meje. Tudi Jezus si je ob nesprejemanju sorojakov otresel prah z nog in hodil po svoji poti dalje.
In njegova pot je vodila na križ, a na križu ni ostala. Ker vsaka zvestoba, vsaka ljubezen po Kristusovem zgledu vstopata v tretji dan, dan vstajenja.
Kako lepo, to današnje razmišljanje in prav sedaj , ko se moje trpljenje dviga vrhu. Vem , kaj pomeni garati in ne žeti sadov. Morda pa se pripravlja veliki odgovor.
OdgovoriIzbriši