Preskoči na glavno vsebino

Na pravo mesto

Prosim, ne recite, da je Jezus postal brezčuten. Čeprav k temu ob pojavu zla in trpljenja na svetu navaja marsikateri svetovni mislec, čeprav boste prav zato lahko imenovani kot naivneži, čeprav boste na podlagi vsega tega tudi sami podvomili v njegovo ljubezen, prosim, ne recite, da je Jezus postal brezčuten.

Sam ugotavljam namreč naslednje: da je to ženo močno vzljubil. Zakaj tako mislim? Predvsem zato, ker ga je v njeni prošnji zanimala. Ker jo je videl. Ker ji je želel pomagati. A ne samo trenutno pomagati. Želel ji je pomagati za vedno. Ni ji hotel dati ribe, hotel jo je naučiti, kako se ribari, če povem z znano primerjavo.

vir: sportal

A nas in še koga drugega seveda zmotijo Jezusove besede. Božje poteze nas nasploh večkrat zmotijo. Trde besede, trdi potek dogodkov, trde odločitve. Le te žene ne. Zakaj ne? Najprej zato, ker je prepričana, da jo ima Jezus rad. To spozna po tem, da je ne pošlje proč (kar bi tako hitro radi naredili njegovi učenci). Vzame si čas zanjo, posluša jo, pogovarja se z njo. In čeprav so njegove besede nekako čudne, skoznje čisti njeno vero. Ne želi, da bi žena prosila samo zato, ker je trenutno v stiski. Ne želi, da bi na Jezusa gledala kot na zlato ribico. Želi jo privesti do bistva njenega problema in do tega, da njena prošnja postane prava. Želi jo privesti do spoznanja, da ni problem človeka, da je bolan, ampak to, da nima Boga. Da je človek bolan, če nima Boga. Da je človek zapisan zlu, smrti, če ne odpre vrat Bogu, Ljubezni. Da je vera v Boga tista, ki ozdravlja.

Vse to je žena razumela: »Gospod, pomagaj mi, ne zato, ker si to zaslužim, ampak ker te potrebujem, ker brez tebe v svojem življenju ne morem.« Bistvena ugotovitev njenega življenja, ki je vse postavila na pravo mesto: njena hči je ozdravela tisto uro. In ne samo to. Tudi ta žena je ozdravela.

Res je, ne razumemo vedno stvari, ki se nam dogajajo. Ne razumemo Boga. Morda pa nam želi samo povedati, da je kaj narobe s temelji našega življenja, naših vrednot, naših odločitev. Začnimo se pogovarjati z Bogom. Prepričan sem, da se bodo potem stvari res postavile na pravo mesto.
*

Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Ljubezen do konca

Skazal je svojim ljubezen do konca . (Jn 13,1)  Jezusu ni moglo biti prijetno pri mizi. To je bil namreč že trenutek, »ko je bil hudič Judu, Simonovemu sinu, Iškarijotu, v srce že vdihnil, naj ga izda« (Jn 13,2). Tudi v drugih je bilo nekaj podobnega, zato mu ni moglo biti prijetno. Kajti tako je vedno, ko je med nami napeto, ko so med nami jeza, strah, užaljenost, zamera, prizadetost. Take stvari se čutijo, tudi če se nič ne reče, tudi če nihče ne besni naglas, ker take stvari od znotraj razdvajajo skupnost. Vsak se začne umikati vase, v svoje misli, v svoja prepričanja, okoli sebe gradi utrdbo in ni prostora za nič in nikogar.  Razpadanje  Jezus je čutil vse to. In je vedel, da njegova skupnost nevidno razpada. Tega pa ni smel dopustiti. Skupnost je zanj sveta stvar, ker smo samo zaradi nje ljudje še ljudje, in zato tako pomembna, da vanjo postavi edini kraj, kjer se lahko z njim srečamo do konca časov, da, prav v tej skupnosti, v kateri ima vsakdo dovolj razlogov, da bi zbežal od nj

Pustiti se premagati ljubezni

Svetloba slavno vstalega Kristusa naj prežene temine srca in duha! (iz bogoslužja velikonočne vigilije)  V današnjem jutru poti vseh ljudi, ki v svoji človeški slabotnosti usmerjamo svoje korake h grobu, k smrti, k uničenju, prestreže njegova šokantna praznina , nepričakovano presenečenje, ki nas ustavi in obrne v drugo smer. Bog je, ki v to našo temo greha, napuha, sebičnosti potiho stopa kakor luč, kot druga , alternativna možnost , da bi tako okrušil zaverovanost v lasten prav, v lastne rešitve in poglede. »Kaj pa, če nimaš prav?«  Nujni poraz Glas, ki pretrga našo slepoto, je zato tako odrešilen, ker je neizprosno drugačen od naših predstav, ker je možnost, ki je nismo predvideli, ki se nam ne zdi mogoča, morda niti pravilna ne, možnost, ki si je tudi ne želimo, ki se je kakor žene v tem našem grobu bojimo: »Stopile so ven in zbežale od groba. Trepetale so in bile vse iz sebe. In nikomur niso nič povedale, kajti bale so se.« (Mr 16,8) Se nam pač upira, ker je zato, da bi dopustili

Tone Pavček, Take dežele ni

Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.

Za limbar tvoj

Te dni so nam posebej pred očmi rane , tisočero Gospodovih ran, iz katerih lije kri in se spušča po umirajočem telesu, mnoge, neštevilne rane, ki so, kakor je rekel prav On (Mt 25,35-36), rane ljudi vseh časov, zaobjete v sveto telo, ki utrujeno in izmučeno visi na lesu človeških grehov, zločinov, napak. V opomin? V očitek? V dokaz, ki bi utemeljil primerno kazen? V odrešenje. Za limbar tvoj .  Vseeno je na Kalvariji mučno, v ozračju visi bolečina, zadušljivo je v tihi zameri in prizadetosti, nemi kriki prebadajo nebo, ker je nekaj narobe, ker je nekaj zelo narobe na tem njegovem telesu (1 Kor 12,27), ki še hodi po svetu. Cerkev greši in pada in krvavi in v njej je toliko stvari grešnih in napačnih. Ker smo v njej ljudje .  Toda to še ni opravičilo. Ni razlog, zaradi katerega bi samo zamahnili z roko in šli naprej. Morda smo jih že siti, vseh trpečih ljudi tega sveta, ki nam dnevno skačejo v pozornost, morda tudi že navajeni, pa vendar vsaka rana boli in kolikor prizadene tistega, ki j