Preskoči na glavno vsebino

Zlo v meni

Nekaj nam danes gotovo ne da miru: v čem je Petrova skrb in ljubeznivost napačna, če smo že gotovi, da v Jezusa ne gre dvomiti. Kaj Jezusa v tem prigovarjanju toliko zmoti, da se nanj tako ostro odzove? Pravzaprav Jezusov odziv izgleda prav nekoliko nesramen. Kajti Petrovo prigovarjanje vsaj na zunaj izgleda kot njegova resnična skrb, kot njegova resnična ljubezen do Jezusa, za katerega ne želi, da bi tako sramotno in ponižano končal. Toda čeprav tako izgleda, to nikakor ni Petrova ljubezen.


Morda se tudi vam večkrat zgodi naslednje: mislimo, da delamo dobro drug drugemu, da so naše želje, misli, prizadevanja, pogledi povsem dobronamerni, še več, storjeni iz čiste ljubezni. A glej: včasih se naše dobronamerne, ljubeznive stvari (bodisi pri nas bodisi v drugih ljudeh) spremenijo v strah in nemir, v konflikte in razprtije. In se nam zdi čudno in nenavadno. Ker mislimo, da delamo dobro ... pa smo naredili zlo.

Kako je to mogoče? Kako lahko dobro postane slabo? Odgovor je dokaj preprost: takrat, ko »ne misliš na to, kar je Božje, ampak kar je človeško.« Ko imajo moje želje, predstave, pričakovanja, dobro počutje, uspeh in »mir v hiši« prednost pred tem, kar od nas zahteva ljubezen.

Sliši se kruto, a danes se moramo skupaj s Petrom soočiti z zlom v sebi. Z zlom, ki se tako velikokrat skrije pod podobo dobrega in poštenega in skrbnega, ki se tako nevidno vpije v naše misli, razum, občutke, spoznanja, čustva, da ga ne prepoznamo. A tudi v nas je zlo. In Jezusove trde in krute besede so namenjene zlu v nas, ne nam samim. Ker je z zlom potrebno obračunati brez kakršnih koli kompromisov. Sicer se bo zajedlo tako globoko, da ga ne bomo mogli več prepoznati. Da bomo mislili, da smo mi, a bomo nekdo povsem drug.

Zla se ne da kar tako prepoznati. Peter ga recimo ni prepoznal. To mu je moral povedati Jezus. In samo ob njegovih besedah lahko prepoznavamo, ali gre za zlo ali za dobro, tudi mi. Potem bomo videli, da so sadovi zla strah in nemir in sovraštvo in razdeljenost, da zlo vedno nasprotuje Bogu in njegovi ljubezni in s tem tudi človeku in njegovi prihodnosti. Zlo nikdar ne služi nikomur drugemu, kakor samo samemu sebi.

Zla se brez Kristusa, brez Boga ne moremo rešiti. Ko nam gre vse narobe, ko v našem življenju prevladuje prepir in obup, zagrenjenost in strah, negotovost in nemir, v naših odločitvah, dejanjih, odnosih manjka Boga. Manjka odločitev zanj. Odločitev za Boga in proti zlu. Odločitev, ki bi preprosto rekla: »Bog, potrebujem te! Vzemi me v svoj objem, popolnoma se ti prepuščam, ker brez Tebe ne gre.« Če povemo brez besed – vzeti svoj križ in iti za njim.

Samo v tem je mir. Kjer pa je mir, je prava pot.
*
Oznake:

Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.
Objavite komentar
Preberite več

Ljubezen do konca

Skazal je svojim ljubezen do konca . (Jn 13,1)  Jezusu ni moglo biti prijetno pri mizi. To je bil namreč že trenutek, »ko je bil hudič Judu, Simonovemu sinu, Iškarijotu, v srce že vdihnil, naj ga izda« (Jn 13,2). Tudi v drugih je bilo nekaj podobnega, zato mu ni moglo biti prijetno. Kajti tako je vedno, ko je med nami napeto, ko so med nami jeza, strah, užaljenost, zamera, prizadetost. Take stvari se čutijo, tudi če se nič ne reče, tudi če nihče ne besni naglas, ker take stvari od znotraj razdvajajo skupnost. Vsak se začne umikati vase, v svoje misli, v svoja prepričanja, okoli sebe gradi utrdbo in ni prostora za nič in nikogar.  Razpadanje  Jezus je čutil vse to. In je vedel, da njegova skupnost nevidno razpada. Tega pa ni smel dopustiti. Skupnost je zanj sveta stvar, ker smo samo zaradi nje ljudje še ljudje, in zato tako pomembna, da vanjo postavi edini kraj, kjer se lahko z njim srečamo do konca časov, da, prav v tej skupnosti, v kateri ima vsakdo dovolj razlogov, da bi zbežal od nj
2 komentarja
Preberite več

Pustiti se premagati ljubezni

Svetloba slavno vstalega Kristusa naj prežene temine srca in duha! (iz bogoslužja velikonočne vigilije)  V današnjem jutru poti vseh ljudi, ki v svoji človeški slabotnosti usmerjamo svoje korake h grobu, k smrti, k uničenju, prestreže njegova šokantna praznina , nepričakovano presenečenje, ki nas ustavi in obrne v drugo smer. Bog je, ki v to našo temo greha, napuha, sebičnosti potiho stopa kakor luč, kot druga , alternativna možnost , da bi tako okrušil zaverovanost v lasten prav, v lastne rešitve in poglede. »Kaj pa, če nimaš prav?«  Nujni poraz Glas, ki pretrga našo slepoto, je zato tako odrešilen, ker je neizprosno drugačen od naših predstav, ker je možnost, ki je nismo predvideli, ki se nam ne zdi mogoča, morda niti pravilna ne, možnost, ki si je tudi ne želimo, ki se je kakor žene v tem našem grobu bojimo: »Stopile so ven in zbežale od groba. Trepetale so in bile vse iz sebe. In nikomur niso nič povedale, kajti bale so se.« (Mr 16,8) Se nam pač upira, ker je zato, da bi dopustili
Objavite komentar
Preberite več

Tone Pavček, Take dežele ni

Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.
8 komentarjev
Preberite več

Velikonočni ogenj

Podolgovata meglica se je vlekla nad zaspano vasjo in tik čez njo je mežikalo jutranje sonce, ko sem še zaspan in krmižljav nekaj pred sedmo zjutraj stekel proti cerkvi. Pod zvonikom se je že nabrala množica fantov, ki so stali ob ognju in se greli, vsak s svojo domačo pripravo za raznašanje, nekateri so lesne gobe nataknili kar na žico, drugi smo si jih nadrobili na koščke in jih položili na dno preluknjane konzerve, podedovane od starejših bratov.  Nekje med zaspanostjo in veselim vznemirjenjem se je vlekel dim in silil v oči, vendar je bilo v mrzlem jutru tam vendarle prijetno toplo, zato smo ostali ob ognju in potrpežljivo čakali, da bo župnik nazadnje le poškropil tisti nenavadni, jutranji kres, ki ga je navsezgodaj pripravil Jožko Mežnarjev. Potrpežljivi smo morali biti, nihče ni smel prižgati ognja pred koncem. Čim pa je župnik zamahnil z roko in se je na razžarjenih polenih razgubilo tistih nekaj blagoslovljenih kapljic, smo kot sestradane živali planili na kres, da bi čimprej
Objavite komentar
Preberite več