Preskoči na glavno vsebino

Za poražence

Če spremljate svetovni šport, potem gotovo poznate zgodbe o velikih uspehih. In zgodbe o velikih padcih. Pri vsem tem pa je zanimivo predvsem to, da ponavadi ne gre za zgodbe različnih, ampak istih ljudi. Veliki šampioni so tako velikokrat padli tako globoko. Tako globoko, da so spoznali, da v resnici niso zmagovalci, ampak poraženci.

Razmišljate, kako je to mogoče? Takšno je pač življenje, boste rekli. In da, prav imate. Takšno je življenje. Življenje znajo živeti samo poraženci. In ravno tako evangelij.

Naj takoj razložim. Pod zmagovalce vedno štejemo tiste ljudi, ki so prišli na vrh, ki so nekoga ali nekaj premagali. Zato je za zmagovalce evangelij nesprejemljiv, ponižujoč. Če namreč evangelij pravi, naj nastavljamo lice tistim, ki nas bijejo, če pravi, da je velik tisti, ki se ponižuje, če pravi, da ima največjo ljubezen tisti, ki da življenje za svoje prijatelje, potem nekaj takega pri zmagovalcu nima kaj iskati. A ravno tako je za zmagovalce ponižujoče tudi življenje. Če namreč življenje pokaže, da bosta lepota in moč nekoč minili in da bo na bojišče slejkoprej prišel nekdo, ki te bo premagal, in da bo za vse nekoč treba dati odgovor, potem to življenje ni za zmagovalce.

Tako zmagovalci živijo v laži. Mislijo, da se lahko s svojo močjo in razumom dvignejo nad realnost. A to je njihov največji poraz. Nikoli namreč ne bodo mogli premagati sebe, tega, kar so, svoje nepopolnosti.

A kaj potem zmagovalcem sploh še ostane? Samo ena stvar. Da spoznajo svoj poraz. Hočem reči: svojo realnost.

V boju s svojo realnostjo smo namreč vsi poraženci. Močnejša je od nas, močnejša od naših moči in razuma in sposobnosti. Ne moremo je spremeniti. Lahko jo samo sprejmemo. In to je spoznanje poražencev. Spoznanje, ki pomaga preživeti. Kajti to je spoznanje, ki pove, da zmagovati ne moremo v sebi, marveč v drugem. Spoznanje, ki nas odpira k drugemu. Spoznanje, ki v naše življenje omogoča vstop ljubezni. Kajti samo tisti, ki je kdaj močno izgubil, tisti, ki je bil kdaj na dnu, ve, kaj pomeni ljubezen. Ve, kaj pomeni, ko ti nekdo reče: »Pridite k meni vsi, ki ste utrujeni in obteženi, in jaz vam bom dal počitek


Samo poraženec lahko ljubi. Ker edini ve, da ima Božja ljubezen rada njegovo realnost. In to je njegova velika življenjska zmaga: »V vseh teh preizkušnjah zmagujemo po njem, ki nas je vzljubil. Kajti prepričan sem: ne smrt ne življenje, ne angeli ne poglavarstva, ne sedanjost ne prihodnost, ne moči, ne visokost, ne globokost ne kakršna koli druga stvar nas ne bo mogla ločiti od Božje ljubezni v Jezusu Kristusu, našem Gospodu.« (Rim 8,37-39)
*

Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Ljubezen do konca

Skazal je svojim ljubezen do konca . (Jn 13,1)  Jezusu ni moglo biti prijetno pri mizi. To je bil namreč že trenutek, »ko je bil hudič Judu, Simonovemu sinu, Iškarijotu, v srce že vdihnil, naj ga izda« (Jn 13,2). Tudi v drugih je bilo nekaj podobnega, zato mu ni moglo biti prijetno. Kajti tako je vedno, ko je med nami napeto, ko so med nami jeza, strah, užaljenost, zamera, prizadetost. Take stvari se čutijo, tudi če se nič ne reče, tudi če nihče ne besni naglas, ker take stvari od znotraj razdvajajo skupnost. Vsak se začne umikati vase, v svoje misli, v svoja prepričanja, okoli sebe gradi utrdbo in ni prostora za nič in nikogar.  Razpadanje  Jezus je čutil vse to. In je vedel, da njegova skupnost nevidno razpada. Tega pa ni smel dopustiti. Skupnost je zanj sveta stvar, ker smo samo zaradi nje ljudje še ljudje, in zato tako pomembna, da vanjo postavi edini kraj, kjer se lahko z njim srečamo do konca časov, da, prav v tej skupnosti, v kateri ima vsakdo dovolj razlogov, da bi zbežal od nj

Pustiti se premagati ljubezni

Svetloba slavno vstalega Kristusa naj prežene temine srca in duha! (iz bogoslužja velikonočne vigilije)  V današnjem jutru poti vseh ljudi, ki v svoji človeški slabotnosti usmerjamo svoje korake h grobu, k smrti, k uničenju, prestreže njegova šokantna praznina , nepričakovano presenečenje, ki nas ustavi in obrne v drugo smer. Bog je, ki v to našo temo greha, napuha, sebičnosti potiho stopa kakor luč, kot druga , alternativna možnost , da bi tako okrušil zaverovanost v lasten prav, v lastne rešitve in poglede. »Kaj pa, če nimaš prav?«  Nujni poraz Glas, ki pretrga našo slepoto, je zato tako odrešilen, ker je neizprosno drugačen od naših predstav, ker je možnost, ki je nismo predvideli, ki se nam ne zdi mogoča, morda niti pravilna ne, možnost, ki si je tudi ne želimo, ki se je kakor žene v tem našem grobu bojimo: »Stopile so ven in zbežale od groba. Trepetale so in bile vse iz sebe. In nikomur niso nič povedale, kajti bale so se.« (Mr 16,8) Se nam pač upira, ker je zato, da bi dopustili

Tone Pavček, Take dežele ni

Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.

Za limbar tvoj

Te dni so nam posebej pred očmi rane , tisočero Gospodovih ran, iz katerih lije kri in se spušča po umirajočem telesu, mnoge, neštevilne rane, ki so, kakor je rekel prav On (Mt 25,35-36), rane ljudi vseh časov, zaobjete v sveto telo, ki utrujeno in izmučeno visi na lesu človeških grehov, zločinov, napak. V opomin? V očitek? V dokaz, ki bi utemeljil primerno kazen? V odrešenje. Za limbar tvoj .  Vseeno je na Kalvariji mučno, v ozračju visi bolečina, zadušljivo je v tihi zameri in prizadetosti, nemi kriki prebadajo nebo, ker je nekaj narobe, ker je nekaj zelo narobe na tem njegovem telesu (1 Kor 12,27), ki še hodi po svetu. Cerkev greši in pada in krvavi in v njej je toliko stvari grešnih in napačnih. Ker smo v njej ljudje .  Toda to še ni opravičilo. Ni razlog, zaradi katerega bi samo zamahnili z roko in šli naprej. Morda smo jih že siti, vseh trpečih ljudi tega sveta, ki nam dnevno skačejo v pozornost, morda tudi že navajeni, pa vendar vsaka rana boli in kolikor prizadene tistega, ki j