Preskoči na glavno vsebino

Pridi k nam tvoje kraljestvo

Nekje v začetku adventnega časa se mi je ob razočaranju, ki sem ga doživel, kar samo od sebe zapisalo: »Pridi k nam tvoje kraljestvo.« Ne da bi vedel, sem zapisal temeljno stvar, ki jo je potrebovala moja negotovost, moj skorajšnji obup, moje težko premišljevanje: »Pridi k nam tvoje kraljestvo.«


Danes, mesec po tem, znova premišljujem o tem stavku. Res je v meni storil nekaj pomembnega. Z njim sem prosil Boga, naj prevzame mojo prihodnost v svoje roke, ker sem se ob njej čutil povsem nemočnega in nebogljenega. In gledam, kako me je to pomirilo. Gledam, kako so se stvari odvile drugače, kot sem si predstavljal, kako so stekle v smeri dobrega. Gledam in vidim, da je tisti stavek obrnil moj svet. Da je bil ta stavek zame božič: rojstvo nečesa majhnega, komaj zaznavnega, rojstvo majhnega otroka, a vendar rojstvo Boga v mojem času.

Morda se bo to komu zdelo smešno in neverjetno, celo naivno ali zaslepljeno – kot se je komu tistega dne zdel takšen tudi moj stavek. Kot se je komu gotovo tudi zdela novica, da se je rodil Odrešenik. Toda tisti, ki so to novico vzeli resno, tisti, ki so dejansko vstali in šli do deteta, tisti, ki so ga videli in ki so mu pustili, da se dotakne njihovega življenja, tistim se je prihodnost povsem spremenila. V svojem življenju so našli Boga. Seveda, ni bilo manj skrbi in bojev, niti manj trpljenja. A sredi vsega tega je zanje bil Bog, ki jih ni pozabil, Bog, ki bo pomagal, Bog, ki bo s tem dal moč, upanje, veselje; Bog, ki ljubi in ki je blizu.

Danes stojimo na pragu nečesa novega, nečesa negotovega, neznanega, morda veliko bolj neznanega kot kdajkoli poprej. Spremljajo nas napovedi o koncu sveta in gospodarskih padcih, o težkem življenju. Črnoglede stvari. Črnoglede, ker v njih ni bližine, ker v njih ni upanja, ker v njih ni miru, gotovosti, ni veselja in zaupanja. Vse to, kar manjka, nam prinaša naš Bog. V našo prihodnost nas nosi z dejstvom, ki ga dokazuje božični dogodek: da je vedno z nami, da nas razume, da nas ne bo zapustil. Pa tudi, da se sreča skriva v preprostosti in skromnosti, v skupnosti, v družini, v majhnih stvareh našega življenja, v lepotah sveta, v tišini, v molitvi ...

To novo leto bo lahko težko, lahko pa bo za nas celo blagoslov. Vse je odvisno od tega, ali bomo Bogu pustili v svojo prihodnost. Z njim to leto ne bo krizno, obupno in moreče, ampak bo priložnost, da se spremenimo, da zrasemo v stvareh, ki smo jih v letih blagostanja morda pozabili, v osnovnih človeških stvareh, kot so dobrota, ljubezen, solidarnost, sočutje, ranljivost ... Z njim bo vsak dan priložnost, ne grožnja. Zato mu pustimo, da se rodi v naš čas, v naše novo leto. Naj bo vsak dan priložnost, da se preko nas rodi v tem svetu. Da prinese človeštvu mir.

Prosimo: »Pridi k nam tvoje kraljestvo.« Kraljestvo miru, pravičnosti in ljubezni je to. In samo z Njim bo postalo resnično.

Blagoslovljeno leto 2012!
*
Oznake:

Komentarji

  1. Anonimni1. 1. 12, 02:32

    http://www.molitev.net/

    Hvala za vaše besede, ki nas opogumljajo iz tedna v teden
    in vse dobro tudi vam.

    OdgovoriIzbriši

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.
Objavite komentar
Preberite več

Ljubezen do konca

Skazal je svojim ljubezen do konca . (Jn 13,1)  Jezusu ni moglo biti prijetno pri mizi. To je bil namreč že trenutek, »ko je bil hudič Judu, Simonovemu sinu, Iškarijotu, v srce že vdihnil, naj ga izda« (Jn 13,2). Tudi v drugih je bilo nekaj podobnega, zato mu ni moglo biti prijetno. Kajti tako je vedno, ko je med nami napeto, ko so med nami jeza, strah, užaljenost, zamera, prizadetost. Take stvari se čutijo, tudi če se nič ne reče, tudi če nihče ne besni naglas, ker take stvari od znotraj razdvajajo skupnost. Vsak se začne umikati vase, v svoje misli, v svoja prepričanja, okoli sebe gradi utrdbo in ni prostora za nič in nikogar.  Razpadanje  Jezus je čutil vse to. In je vedel, da njegova skupnost nevidno razpada. Tega pa ni smel dopustiti. Skupnost je zanj sveta stvar, ker smo samo zaradi nje ljudje še ljudje, in zato tako pomembna, da vanjo postavi edini kraj, kjer se lahko z njim srečamo do konca časov, da, prav v tej skupnosti, v kateri ima vsakdo dovolj razlogov, da bi zbežal od nj
2 komentarja
Preberite več

Pustiti se premagati ljubezni

Svetloba slavno vstalega Kristusa naj prežene temine srca in duha! (iz bogoslužja velikonočne vigilije)  V današnjem jutru poti vseh ljudi, ki v svoji človeški slabotnosti usmerjamo svoje korake h grobu, k smrti, k uničenju, prestreže njegova šokantna praznina , nepričakovano presenečenje, ki nas ustavi in obrne v drugo smer. Bog je, ki v to našo temo greha, napuha, sebičnosti potiho stopa kakor luč, kot druga , alternativna možnost , da bi tako okrušil zaverovanost v lasten prav, v lastne rešitve in poglede. »Kaj pa, če nimaš prav?«  Nujni poraz Glas, ki pretrga našo slepoto, je zato tako odrešilen, ker je neizprosno drugačen od naših predstav, ker je možnost, ki je nismo predvideli, ki se nam ne zdi mogoča, morda niti pravilna ne, možnost, ki si je tudi ne želimo, ki se je kakor žene v tem našem grobu bojimo: »Stopile so ven in zbežale od groba. Trepetale so in bile vse iz sebe. In nikomur niso nič povedale, kajti bale so se.« (Mr 16,8) Se nam pač upira, ker je zato, da bi dopustili
Objavite komentar
Preberite več

Tone Pavček, Take dežele ni

Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.
8 komentarjev
Preberite več

Velikonočni ogenj

Podolgovata meglica se je vlekla nad zaspano vasjo in tik čez njo je mežikalo jutranje sonce, ko sem še zaspan in krmižljav nekaj pred sedmo zjutraj stekel proti cerkvi. Pod zvonikom se je že nabrala množica fantov, ki so stali ob ognju in se greli, vsak s svojo domačo pripravo za raznašanje, nekateri so lesne gobe nataknili kar na žico, drugi smo si jih nadrobili na koščke in jih položili na dno preluknjane konzerve, podedovane od starejših bratov.  Nekje med zaspanostjo in veselim vznemirjenjem se je vlekel dim in silil v oči, vendar je bilo v mrzlem jutru tam vendarle prijetno toplo, zato smo ostali ob ognju in potrpežljivo čakali, da bo župnik nazadnje le poškropil tisti nenavadni, jutranji kres, ki ga je navsezgodaj pripravil Jožko Mežnarjev. Potrpežljivi smo morali biti, nihče ni smel prižgati ognja pred koncem. Čim pa je župnik zamahnil z roko in se je na razžarjenih polenih razgubilo tistih nekaj blagoslovljenih kapljic, smo kot sestradane živali planili na kres, da bi čimprej
Objavite komentar
Preberite več