Preskoči na glavno vsebino

Postavljeni na stražo

Biti stražar. Si predstavljate, kakšna odgovornost je to? Na tvojih plečih so življenja vseh, ki mirno spijo in počivajo.

Biti človek. Še bolj biti kristjan. Si predstavljate, kakšna odgovornost je to? Že samo s tem, da smo, kjer smo? Čeprav se ne zavedamo, je vsak trenutek, ki ga preživimo, vsaka odločitev, ki jo sprejmemo,vsako srečanje, ki ga doživimo, vsak korak, ki ga naredimo, nekaj, s čimer nosimo odgovornost za ljudi, ki so del našega življenja.

Tako sva stražarja, jaz in ti. Biti morava tam, kamor sva postavljena, stati tam budno, se učiti in dopolnjevati, iskati in tvegati, kazati pot in svetiti, predvsem pa vztrajati v tem, za kar sva se odločila – vztrajati v svojem krščanstvu, v svojih vrednotah, vztrajati na mestu, na katerega sva bila postavljena.

Tega ne govorim zato, da bi nad komerkoli izvajal pritisk. Seveda ne. To govorim najprej sebi, potem pa tudi vam, ki danes začenjamo novo delovno leto, novo leto odgovornosti in straže. Da bi se zavedali, da je naše delo, naše mesto, naša vloga v tem svetu zelo pomembna. Da smo na nekem mestu, ker bi brez nas na točno tem mestu svet ne preživel. Da smo na stražarnici svojega življenja in življenja vseh, ki so nam zaupani, da jim pokažemo pot, da jih po njej spremljamo, da jih na njej varujemo, da jim na njej damo nekaj, kar jih bo popeljalo v pravo smer.

Seveda: novo katehetsko leto ni samo novo leto učenja naukov in zapovedi, molitev in zgodovine, temveč najprej in predvsem hoja za Kristusom, kar pomeni: učenje življenja, učenje odnosov, učenje ljubezni, odpuščanja, usmiljenja, pravičnosti, iskrenosti in kar je še tistega najbolj pomembnega, da v naše življenje pride mir in veselje.

Ne pozabimo: na tej poti, v tem letu nihče od nas ni samo učitelj, tudi ni nihče od nas samo učenec. Pravzaprav je stanje na straži ravno to, kar od nas zahteva Gospod: da učimo in da se pustimo učiti. Da kažemo zgled, da varujemo svetosti družinskega življenja, da skrbimo za zaklad vere in vrednot, da se borimo zanje, da ne popuščamo v vsem, kar zadeva mene in moje drage v njihovi rasti in da se hkrati pustimo učiti v ponižnosti, v otroški zaupljivosti, v preprostosti, v odpuščanju in veselju, v ljubezni. Preko nas in preko drugih ljudi nas namreč uči sam Gospod.

Zato naj bo v tem novem veroučnem letu vsak od nas drug drugemu učitelj in učenec. Drug drugemu stojmo ob strani, drug drugemu stojmo na straži, da ne zaspimo v utrujenosti ali v prevzetnosti. Drug drugemu stojmo na straži njegovega krščanstva in njegove človečnosti. Ne samo tisti, ki ga stražimo, ves svet potrebuje te naše straže, ker je sobivanje mene in tebe tudi pot Boga v ta svet. Ker je najin odnos tisti, preko katerega lahko stopa Bog v ta svet – če sva soglasna, če sva zbrana v Njegovem imenu.
*

Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Potruditi se

Ne zgodi se več poredko, da mi med brskanjem po socialnem omrežju pride pred oči vabljiv naslov: »Kako shujšati brez truda.« Namenoma je tak, seveda, da bi pritegnil pozornost, kako tudi ne, saj lepo utemeljuje najpopularnejšo misel današnjega sveta, ki se razodeva tudi v bitcoinih in podobnih hitrih zaslužkih: kako dobiti čim več s čim manj truda oz. izgube. Glavna prioriteta našega sveta je pač dobiček . In čim hitrejši je, tem bolje. Trud je pri tem zgolj ovira.  Ne bi šlo za tako velik problem, če ne bi podobno miselnost začeli tudi živeti , jo torej uporabljati v svojih odnosih: dobiti čim več za čim manj truda. Ali še bolje: dobiti, ne da bi bilo treba kaj dati. In tega se tako v odnosih kot tudi v finančnem svetu ne da drugače kot z goljufijo : nekdo mora nekaj izgubiti, da lahko ti nekaj pridobiš oz. zaslužiš na njegov račun. Tako je z vsem, kar je pridobljeno na lahko. »Je pač najemnik in mu za ovce ni mar.« (Jn 10,13) Opeharjeni ljudje pa drug drugega gledamo s strahom in nej

Tone Pavček, Take dežele ni

Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.

Svoboda je ljubiti svoje meje

Svet bo spet moral najti Boga. Ali pa ga ne bo več. Sveta, mislim. »Kakor mladika ne more sama roditi sadu, če ne ostane na trti, tako tudi vi ne, če ne ostanete v meni. Jaz sem trta, vi mladike.« (Jn 15,4-5) Kajti ko govorimo o zmešanem svetu brez morale in vrednot, o svetu, v katerem je mogoče resnično vse mogoče, moramo začeti pri dejstvu, da smo si tak svet želeli , namreč svet brez omejitev, v katerem je lahko vse tako, kot si želimo, kjer ni nič prepovedano – in zato tudi nič več sveto in lepo. Svet neizmerne svobode, brez meja in prepovedi. Zato smo se za to odrekli Bogu, torej nekomu, ki je nad vsemi, nekomu, ki postavlja meje in s tem ustvarja red, ki nekatere stvari označi za nedotakljive in nemogoče. In tak svet zdaj res imamo, svet, v katerem si človek predstavlja, da je bog. In je v njem vse narobe. Ker je porušen temeljni red: » Jaz sem trta, vi mladike.« (Jn 15,5)  Meje so namreč v človeka položene zato, ker ga definirajo . Pomagajo mu spoznati, kdo je in kaj mora (in m

Zavetnik poslušanja in zvestobe

Kar koli delate, delajte iz srca kakor Gospodu in ne kakor ljudem. (Kol 3,23)  Pridni Jožef, ki nas z oltarja gleda s tako vsakdanjo sekiro in žago, potnega čela in hoče brez besed povedati neko pomembno stvar: da je Božji otrok »tesarjev sin« (Mt 13,55). Da je torej njegovo delo napravilo Božjega sina. Da ga je njegovo pridno delo spravilo v mizarsko delavnico. Da ga zato lahko naše zvesto in požrtvovalno delo spravi v naše cerkve, v naše kuhinje, v naše pisarne in tovarne, ker je vse naše delo pravzaprav ustvarjanje Boga v našem svetu.  Ne glede na to, ali smo duhovnik ali tesar, kuharica ali smetar, naše delo »ustvarja« Boga.   In ko se tega zavedamo, potem moramo razumeti, kako nekaj pomembnega je delati – in kako nekaj pomembnega je delati pošteno, zavzeto, marljivo in z veseljem tisto, k čemur smo bili poklicani po svojih sposobnostih . Ker je to nič manj kot nekaj, kar temu svetu dolgujemo, namreč dobro opraviti svojo nalogo. » Če je človek poklican za pometača ulic, naj pomet

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.