Privilegij

Daleč so že časi, ko se je delo postavljalo kot veliko in pomembno vrednoto. Delu čast in oblast in podobne parole so vzbujale pravzaprav častitljiv odnos do dela. Seveda, delo je bilo in je še vedno dostojanstvo človeka. Imeti delo pomeni biti koristen. Imeti delo pomeni uporabljati tisto, kar znaš, kar je tvoje bogastvo. Nekaj imaš, ko imaš delo, delo je varnost, je zaslužek, je preživetje, je smisel.

Danes je delo predvsem sinonim za obremenjenost, za garanje, za težjo pot, če rečemo svetopisemsko. Težjo pot skozi življenje, ker si marsikdo želi živeti v brezdelju. Morda nas je k temu napotilo toliko in toliko primerov iz sveta, kjer so kratko potegnili delavci, zaslužili pa brezdelneži. Pa tudi naš družbeni sistem je sestavljen tako, da se bolj splača živeti v brezposelnosti kot pa delati in se truditi.


Ta pogled nam je uničil tudi tole sijajno Jezusovo priliko. Da se jezimo na tiste, ki niso delali toliko kot mi, ki se niso toliko trudili, kot smo se morali truditi mi, pa so vendar prejeli enako kot mi. Ker imamo delo za napor, namesto za privilegij.

Naj ti pojasnim. Poglej: imaš delo. Veš, da si temu svetu potreben. Veš, kdo si, da si delavec v vinogradu in da je to tvoje delo naporno, a razveseljujoče, da ti daje to delo smisel in blagoslov in dobro plačilo: mir v srcu. Veš, kako je mogoče priti skozi življenje, in čeprav je to težko, imaš smer in veš, kako se to naredi. Privilegij je biti kristjan.

Kaj pa tisti, ki doslej niso imeli dela? Kako veš, da je tvoje prenašanje vročine in teže dneva, tvoje garanje in trpljenje hujše od tistega, ko blodiš po svetu, delaš napačne odločitve in zapravljaš svoj čas in moči, pa ne veš, zakaj; ko ne veš, kaj je smisel in zakaj si sploh tu; ko samo bežiš po zabavah in v lenobo, zjutraj pa se zbudiš z bolečo glavo in strašno tesnobo v srcu, da si vsemu svetu v breme? Kako veš, kakšno je trpljenje tistega, ki ga ni nihče najel, ki v življenju nima cilja in vrednot?

Pravzaprav se tale krasna prilika najprej dotika moje hvaležnosti za življenje po veri. In tega, kaj z njo počnem. Nemalokrat se zgodi, da razmetavamo s tistim denarijem, ki bi bil za marsikoga dobro plačilo, veliko zadoščenje in sreča, mi pa ne vemo, kaj bi z njim. Zdi se nam kot nek nebodigatreba, napor, garanje, težava, kot pa sreča in privilegij. Privilegij, da delamo pri Gospodu, da mu lahko zaupamo in da nam zaupa on, čeprav naredimo toliko napak; privilegij, da nam je vedno znova odpuščeno, da smo zato svobodni in odrešeni, da vemo, da se bo naše življenje dobro izteklo; privilegij, da si »zaslužimo« stvari, ki jih ne moremo dobiti nikjer drugje na svetu. Privilegij, da lahko delamo in da ne delamo v prazno. Da ima naše delo smisel in namen in cilj. Da smo za svoje delo nagrajeni.

Privilegij je, da smo izbrani in poklicani v ta vinograd – da smo kristjani. Privilegij, da vemo, da nas ima Bog rad. To namreč obrne svet na glavo. Če pa ga nam še ni, potem še nismo v vinogradu, ampak na cesti. Gospodar pa še vedno vabi ...
*

Komentarji

  1. Ojla!
    Kako lepo in prav si povedal! Srečni smo, da imamo privilegij delati za ta svet in tudi v Gospodovem vinogradu. A kaj, ker smo samo ljudje in se prepogosto najde "delavec", ki naj bi te bodril pri delu, te pa tepta!? Ta "delavec" te prizadene in pozabiš, da te je k delu v vinograt poklical sam Gospod. Prav zato srčno prosimo Gospoda, naj nam da moč vztrajati pri delu v vinogradu kljub prepogostemu poniževanju!
    Lep Gospodov dan in miren teden!
    TT

    OdgovoriIzbriši
  2. Zares, privilegij. Bog daj, da bi Jezusove besede: "Hočem pa tudi temu zadnjemu dati kakor tebi." (Mt 20, 14b), meso postale. Da bi vsi, ki želijo delati, delo dobili, živeli smiselno, dostojno, človeka vredno, koristno.

    "Kar koli že delate, delajte iz srca, kot da delate za Gospoda, ne za ljudi" (Kol 3,23) - na ta način je vse lažje, tudi nespodbudna "pomoč" soljudi izgubi svojo težo. Zopet je vse na pravem mestu, ker je Bog na prvem.

    OdgovoriIzbriši

Objava komentarja