Preskoči na glavno vsebino

Privilegij

Daleč so že časi, ko se je delo postavljalo kot veliko in pomembno vrednoto. Delu čast in oblast in podobne parole so vzbujale pravzaprav častitljiv odnos do dela. Seveda, delo je bilo in je še vedno dostojanstvo človeka. Imeti delo pomeni biti koristen. Imeti delo pomeni uporabljati tisto, kar znaš, kar je tvoje bogastvo. Nekaj imaš, ko imaš delo, delo je varnost, je zaslužek, je preživetje, je smisel.

Danes je delo predvsem sinonim za obremenjenost, za garanje, za težjo pot, če rečemo svetopisemsko. Težjo pot skozi življenje, ker si marsikdo želi živeti v brezdelju. Morda nas je k temu napotilo toliko in toliko primerov iz sveta, kjer so kratko potegnili delavci, zaslužili pa brezdelneži. Pa tudi naš družbeni sistem je sestavljen tako, da se bolj splača živeti v brezposelnosti kot pa delati in se truditi.


Ta pogled nam je uničil tudi tole sijajno Jezusovo priliko. Da se jezimo na tiste, ki niso delali toliko kot mi, ki se niso toliko trudili, kot smo se morali truditi mi, pa so vendar prejeli enako kot mi. Ker imamo delo za napor, namesto za privilegij.

Naj ti pojasnim. Poglej: imaš delo. Veš, da si temu svetu potreben. Veš, kdo si, da si delavec v vinogradu in da je to tvoje delo naporno, a razveseljujoče, da ti daje to delo smisel in blagoslov in dobro plačilo: mir v srcu. Veš, kako je mogoče priti skozi življenje, in čeprav je to težko, imaš smer in veš, kako se to naredi. Privilegij je biti kristjan.

Kaj pa tisti, ki doslej niso imeli dela? Kako veš, da je tvoje prenašanje vročine in teže dneva, tvoje garanje in trpljenje hujše od tistega, ko blodiš po svetu, delaš napačne odločitve in zapravljaš svoj čas in moči, pa ne veš, zakaj; ko ne veš, kaj je smisel in zakaj si sploh tu; ko samo bežiš po zabavah in v lenobo, zjutraj pa se zbudiš z bolečo glavo in strašno tesnobo v srcu, da si vsemu svetu v breme? Kako veš, kakšno je trpljenje tistega, ki ga ni nihče najel, ki v življenju nima cilja in vrednot?

Pravzaprav se tale krasna prilika najprej dotika moje hvaležnosti za življenje po veri. In tega, kaj z njo počnem. Nemalokrat se zgodi, da razmetavamo s tistim denarijem, ki bi bil za marsikoga dobro plačilo, veliko zadoščenje in sreča, mi pa ne vemo, kaj bi z njim. Zdi se nam kot nek nebodigatreba, napor, garanje, težava, kot pa sreča in privilegij. Privilegij, da delamo pri Gospodu, da mu lahko zaupamo in da nam zaupa on, čeprav naredimo toliko napak; privilegij, da nam je vedno znova odpuščeno, da smo zato svobodni in odrešeni, da vemo, da se bo naše življenje dobro izteklo; privilegij, da si »zaslužimo« stvari, ki jih ne moremo dobiti nikjer drugje na svetu. Privilegij, da lahko delamo in da ne delamo v prazno. Da ima naše delo smisel in namen in cilj. Da smo za svoje delo nagrajeni.

Privilegij je, da smo izbrani in poklicani v ta vinograd – da smo kristjani. Privilegij, da vemo, da nas ima Bog rad. To namreč obrne svet na glavo. Če pa ga nam še ni, potem še nismo v vinogradu, ampak na cesti. Gospodar pa še vedno vabi ...
*

Komentarji

  1. Ojla!
    Kako lepo in prav si povedal! Srečni smo, da imamo privilegij delati za ta svet in tudi v Gospodovem vinogradu. A kaj, ker smo samo ljudje in se prepogosto najde "delavec", ki naj bi te bodril pri delu, te pa tepta!? Ta "delavec" te prizadene in pozabiš, da te je k delu v vinograt poklical sam Gospod. Prav zato srčno prosimo Gospoda, naj nam da moč vztrajati pri delu v vinogradu kljub prepogostemu poniževanju!
    Lep Gospodov dan in miren teden!
    TT

    OdgovoriIzbriši
  2. Zares, privilegij. Bog daj, da bi Jezusove besede: "Hočem pa tudi temu zadnjemu dati kakor tebi." (Mt 20, 14b), meso postale. Da bi vsi, ki želijo delati, delo dobili, živeli smiselno, dostojno, človeka vredno, koristno.

    "Kar koli že delate, delajte iz srca, kot da delate za Gospoda, ne za ljudi" (Kol 3,23) - na ta način je vse lažje, tudi nespodbudna "pomoč" soljudi izgubi svojo težo. Zopet je vse na pravem mestu, ker je Bog na prvem.

    OdgovoriIzbriši

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Ljubezen do konca

Skazal je svojim ljubezen do konca . (Jn 13,1)  Jezusu ni moglo biti prijetno pri mizi. To je bil namreč že trenutek, »ko je bil hudič Judu, Simonovemu sinu, Iškarijotu, v srce že vdihnil, naj ga izda« (Jn 13,2). Tudi v drugih je bilo nekaj podobnega, zato mu ni moglo biti prijetno. Kajti tako je vedno, ko je med nami napeto, ko so med nami jeza, strah, užaljenost, zamera, prizadetost. Take stvari se čutijo, tudi če se nič ne reče, tudi če nihče ne besni naglas, ker take stvari od znotraj razdvajajo skupnost. Vsak se začne umikati vase, v svoje misli, v svoja prepričanja, okoli sebe gradi utrdbo in ni prostora za nič in nikogar.  Razpadanje  Jezus je čutil vse to. In je vedel, da njegova skupnost nevidno razpada. Tega pa ni smel dopustiti. Skupnost je zanj sveta stvar, ker smo samo zaradi nje ljudje še ljudje, in zato tako pomembna, da vanjo postavi edini kraj, kjer se lahko z njim srečamo do konca časov, da, prav v tej skupnosti, v kateri ima vsakdo dovolj razlogov, da bi zbežal od nj

Pustiti se premagati ljubezni

Svetloba slavno vstalega Kristusa naj prežene temine srca in duha! (iz bogoslužja velikonočne vigilije)  V današnjem jutru poti vseh ljudi, ki v svoji človeški slabotnosti usmerjamo svoje korake h grobu, k smrti, k uničenju, prestreže njegova šokantna praznina , nepričakovano presenečenje, ki nas ustavi in obrne v drugo smer. Bog je, ki v to našo temo greha, napuha, sebičnosti potiho stopa kakor luč, kot druga , alternativna možnost , da bi tako okrušil zaverovanost v lasten prav, v lastne rešitve in poglede. »Kaj pa, če nimaš prav?«  Nujni poraz Glas, ki pretrga našo slepoto, je zato tako odrešilen, ker je neizprosno drugačen od naših predstav, ker je možnost, ki je nismo predvideli, ki se nam ne zdi mogoča, morda niti pravilna ne, možnost, ki si je tudi ne želimo, ki se je kakor žene v tem našem grobu bojimo: »Stopile so ven in zbežale od groba. Trepetale so in bile vse iz sebe. In nikomur niso nič povedale, kajti bale so se.« (Mr 16,8) Se nam pač upira, ker je zato, da bi dopustili

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.

Tone Pavček, Take dežele ni

Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.

Velikonočni ogenj

Podolgovata meglica se je vlekla nad zaspano vasjo in tik čez njo je mežikalo jutranje sonce, ko sem še zaspan in krmižljav nekaj pred sedmo zjutraj stekel proti cerkvi. Pod zvonikom se je že nabrala množica fantov, ki so stali ob ognju in se greli, vsak s svojo domačo pripravo za raznašanje, nekateri so lesne gobe nataknili kar na žico, drugi smo si jih nadrobili na koščke in jih položili na dno preluknjane konzerve, podedovane od starejših bratov.  Nekje med zaspanostjo in veselim vznemirjenjem se je vlekel dim in silil v oči, vendar je bilo v mrzlem jutru tam vendarle prijetno toplo, zato smo ostali ob ognju in potrpežljivo čakali, da bo župnik nazadnje le poškropil tisti nenavadni, jutranji kres, ki ga je navsezgodaj pripravil Jožko Mežnarjev. Potrpežljivi smo morali biti, nihče ni smel prižgati ognja pred koncem. Čim pa je župnik zamahnil z roko in se je na razžarjenih polenih razgubilo tistih nekaj blagoslovljenih kapljic, smo kot sestradane živali planili na kres, da bi čimprej