Vedno me je groza pomisliti, da bomo na sodni dan dajali odgovor za vsako besedo, ki smo jo izrekli. Groza zato, ker vem, koliko od njih je bilo praznih, nevrednih, včasih lažnivih in celo škodljivih. Besede bodo sodnice človeštva. Po njih namreč vzpostavljamo stik z ljudmi in jim to, kar je v nas, nosimo naravnost v njihovo dušo. Besede so obraz našega srca, nas samih, kakršni smo v resnici, kajti česar je polno srce, to usta govore. Besede so hčere naše resničnosti in matere naših dejanj.
Zato nosijo besede v sebi tako veliko odgovornost. Odgovornost za ves svet, ne samo za notranjo kamrico srca.
Toda zakaj takšna pozornost besedam, ko pa danes Jezus postavlja pred nas zgled, kako ni toliko pomembno, kaj govorimo, temveč to, kar potem naredimo? Najprej razčistimo, da ta trditev ni povsem pravilna. Če bi bilo tako, potem bi Jezus nekako podpiral tiste, ki nekaj govorijo, delajo pa nekaj drugega – saj sta vendar oba sinova delala drugače, kot sta govorila, eden v pozitivni, drugi v negativni smeri.
Pravzaprav sploh ni res, da besede niso pomembne. Tudi v priliki odsevajo resnico dveh bratov. Prvi sin je govoril resnico, ker res ni hotel iti, drugi je lagal, ker ni hotel iti, pa je vseeno rekel, da bo šel. Prvi je govoril, kar je mislil, z odgovornostjo do tega, kar je povedal, drugi pa ne. In ker je prvi sledil resnici, je spoznal svojo zmoto in se spremenil, drugi pa je samo uresničil to, kar je v sebi nosila njegova beseda: laž in napuh.
Vidimo razliko? Če je beseda odgovorna za resnico, če želi slediti resnici, potem bo resnico tudi spoznala in uresničila. Bo uresničila to, kar je dobro in prav. Kdor namreč sledi resnici, je dojemljiv za spreobrnjenje. Kdor govori resnično in z odgovornostjo do resnice, bo v svoje okolje prinašal mir, gotovost, veselje, ker bo – pa četudi bo resnica trda in boleča – iskal dobro, tudi za ceno svoje koristi.
Danes so težki časi, ker je naš svet tako poln besed, ki se ne zavedajo svoje odgovornosti, ki se spočnejo brez vesti in brez ljubezni. A tudi mi smo del sveta. Lahko ga spremenimo. Kako? Najprej s svojo odločitvijo za resnico. Ne za korist, za resnico. Tako bomo laži in zlo sposobni pretresati že v svojih mislih, jih spoznati in zatreti. Tako bomo tudi v svojih besedah ostali ljudje. Ljudje, ki so sposobni spoštovanja in pogovora. Iskanja resnice. Iskanja dobrega. Vsaka naša beseda mora iskati dobro, mora iskati človeka. Potem bo prava, potem bo resnična in odgovorna. In taka bodo tudi naša dejanja.
Najprej pa: »Vaš govor naj bo ›da‹, ›da‹, ›ne‹, ›ne‹; kar je več kot to, je od hudega.« (Mt 5,37)
vir: inspire-me.ca
Zato nosijo besede v sebi tako veliko odgovornost. Odgovornost za ves svet, ne samo za notranjo kamrico srca.
Toda zakaj takšna pozornost besedam, ko pa danes Jezus postavlja pred nas zgled, kako ni toliko pomembno, kaj govorimo, temveč to, kar potem naredimo? Najprej razčistimo, da ta trditev ni povsem pravilna. Če bi bilo tako, potem bi Jezus nekako podpiral tiste, ki nekaj govorijo, delajo pa nekaj drugega – saj sta vendar oba sinova delala drugače, kot sta govorila, eden v pozitivni, drugi v negativni smeri.
Pravzaprav sploh ni res, da besede niso pomembne. Tudi v priliki odsevajo resnico dveh bratov. Prvi sin je govoril resnico, ker res ni hotel iti, drugi je lagal, ker ni hotel iti, pa je vseeno rekel, da bo šel. Prvi je govoril, kar je mislil, z odgovornostjo do tega, kar je povedal, drugi pa ne. In ker je prvi sledil resnici, je spoznal svojo zmoto in se spremenil, drugi pa je samo uresničil to, kar je v sebi nosila njegova beseda: laž in napuh.
Vidimo razliko? Če je beseda odgovorna za resnico, če želi slediti resnici, potem bo resnico tudi spoznala in uresničila. Bo uresničila to, kar je dobro in prav. Kdor namreč sledi resnici, je dojemljiv za spreobrnjenje. Kdor govori resnično in z odgovornostjo do resnice, bo v svoje okolje prinašal mir, gotovost, veselje, ker bo – pa četudi bo resnica trda in boleča – iskal dobro, tudi za ceno svoje koristi.
Danes so težki časi, ker je naš svet tako poln besed, ki se ne zavedajo svoje odgovornosti, ki se spočnejo brez vesti in brez ljubezni. A tudi mi smo del sveta. Lahko ga spremenimo. Kako? Najprej s svojo odločitvijo za resnico. Ne za korist, za resnico. Tako bomo laži in zlo sposobni pretresati že v svojih mislih, jih spoznati in zatreti. Tako bomo tudi v svojih besedah ostali ljudje. Ljudje, ki so sposobni spoštovanja in pogovora. Iskanja resnice. Iskanja dobrega. Vsaka naša beseda mora iskati dobro, mora iskati človeka. Potem bo prava, potem bo resnična in odgovorna. In taka bodo tudi naša dejanja.
Najprej pa: »Vaš govor naj bo ›da‹, ›da‹, ›ne‹, ›ne‹; kar je več kot to, je od hudega.« (Mt 5,37)
Komentar na prvi del sestavka. Tone Kerin je rekel, da bo njega Bog sodil po dejanjih ne po tem kar bo rekel (pač stričko vsake tolko mogoče malce zakolne:))
OdgovoriIzbriši