Preskoči na glavno vsebino

Besede, besede, besede ...

Vedno me je groza pomisliti, da bomo na sodni dan dajali odgovor za vsako besedo, ki smo jo izrekli. Groza zato, ker vem, koliko od njih je bilo praznih, nevrednih, včasih lažnivih in celo škodljivih. Besede bodo sodnice človeštva. Po njih namreč vzpostavljamo stik z ljudmi in jim to, kar je v nas, nosimo naravnost v njihovo dušo. Besede so obraz našega srca, nas samih, kakršni smo v resnici, kajti česar je polno srce, to usta govore. Besede so hčere naše resničnosti in matere naših dejanj.

vir: inspire-me.ca

Zato nosijo besede v sebi tako veliko odgovornost. Odgovornost za ves svet, ne samo za notranjo kamrico srca.

Toda zakaj takšna pozornost besedam, ko pa danes Jezus postavlja pred nas zgled, kako ni toliko pomembno, kaj govorimo, temveč to, kar potem naredimo? Najprej razčistimo, da ta trditev ni povsem pravilna. Če bi bilo tako, potem bi Jezus nekako podpiral tiste, ki nekaj govorijo, delajo pa nekaj drugega – saj sta vendar oba sinova delala drugače, kot sta govorila, eden v pozitivni, drugi v negativni smeri.

Pravzaprav sploh ni res, da besede niso pomembne. Tudi v priliki odsevajo resnico dveh bratov. Prvi sin je govoril resnico, ker res ni hotel iti, drugi je lagal, ker ni hotel iti, pa je vseeno rekel, da bo šel. Prvi je govoril, kar je mislil, z odgovornostjo do tega, kar je povedal, drugi pa ne. In ker je prvi sledil resnici, je spoznal svojo zmoto in se spremenil, drugi pa je samo uresničil to, kar je v sebi nosila njegova beseda: laž in napuh.

Vidimo razliko? Če je beseda odgovorna za resnico, če želi slediti resnici, potem bo resnico tudi spoznala in uresničila. Bo uresničila to, kar je dobro in prav. Kdor namreč sledi resnici, je dojemljiv za spreobrnjenje. Kdor govori resnično in z odgovornostjo do resnice, bo v svoje okolje prinašal mir, gotovost, veselje, ker bo – pa četudi bo resnica trda in boleča – iskal dobro, tudi za ceno svoje koristi.

Danes so težki časi, ker je naš svet tako poln besed, ki se ne zavedajo svoje odgovornosti, ki se spočnejo brez vesti in brez ljubezni. A tudi mi smo del sveta. Lahko ga spremenimo. Kako? Najprej s svojo odločitvijo za resnico. Ne za korist, za resnico. Tako bomo laži in zlo sposobni pretresati že v svojih mislih, jih spoznati in zatreti. Tako bomo tudi v svojih besedah ostali ljudje. Ljudje, ki so sposobni spoštovanja in pogovora. Iskanja resnice. Iskanja dobrega. Vsaka naša beseda mora iskati dobro, mora iskati človeka. Potem bo prava, potem bo resnična in odgovorna. In taka bodo tudi naša dejanja.

Najprej pa: »Vaš govor naj bo ›da‹, ›da‹, ›ne‹, ›ne‹; kar je več kot to, je od hudega.« (Mt 5,37)

Komentarji

  1. Komentar na prvi del sestavka. Tone Kerin je rekel, da bo njega Bog sodil po dejanjih ne po tem kar bo rekel (pač stričko vsake tolko mogoče malce zakolne:))

    OdgovoriIzbriši

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Ljubezen do konca

Skazal je svojim ljubezen do konca . (Jn 13,1)  Jezusu ni moglo biti prijetno pri mizi. To je bil namreč že trenutek, »ko je bil hudič Judu, Simonovemu sinu, Iškarijotu, v srce že vdihnil, naj ga izda« (Jn 13,2). Tudi v drugih je bilo nekaj podobnega, zato mu ni moglo biti prijetno. Kajti tako je vedno, ko je med nami napeto, ko so med nami jeza, strah, užaljenost, zamera, prizadetost. Take stvari se čutijo, tudi če se nič ne reče, tudi če nihče ne besni naglas, ker take stvari od znotraj razdvajajo skupnost. Vsak se začne umikati vase, v svoje misli, v svoja prepričanja, okoli sebe gradi utrdbo in ni prostora za nič in nikogar.  Razpadanje  Jezus je čutil vse to. In je vedel, da njegova skupnost nevidno razpada. Tega pa ni smel dopustiti. Skupnost je zanj sveta stvar, ker smo samo zaradi nje ljudje še ljudje, in zato tako pomembna, da vanjo postavi edini kraj, kjer se lahko z njim srečamo do konca časov, da, prav v tej skupnosti, v kateri ima vsakdo dovolj razlogov, da bi zbežal od nj

Pustiti se premagati ljubezni

Svetloba slavno vstalega Kristusa naj prežene temine srca in duha! (iz bogoslužja velikonočne vigilije)  V današnjem jutru poti vseh ljudi, ki v svoji človeški slabotnosti usmerjamo svoje korake h grobu, k smrti, k uničenju, prestreže njegova šokantna praznina , nepričakovano presenečenje, ki nas ustavi in obrne v drugo smer. Bog je, ki v to našo temo greha, napuha, sebičnosti potiho stopa kakor luč, kot druga , alternativna možnost , da bi tako okrušil zaverovanost v lasten prav, v lastne rešitve in poglede. »Kaj pa, če nimaš prav?«  Nujni poraz Glas, ki pretrga našo slepoto, je zato tako odrešilen, ker je neizprosno drugačen od naših predstav, ker je možnost, ki je nismo predvideli, ki se nam ne zdi mogoča, morda niti pravilna ne, možnost, ki si je tudi ne želimo, ki se je kakor žene v tem našem grobu bojimo: »Stopile so ven in zbežale od groba. Trepetale so in bile vse iz sebe. In nikomur niso nič povedale, kajti bale so se.« (Mr 16,8) Se nam pač upira, ker je zato, da bi dopustili

Tone Pavček, Take dežele ni

Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.

Potruditi se

Ne zgodi se več poredko, da mi med brskanjem po socialnem omrežju pride pred oči vabljiv naslov: »Kako shujšati brez truda.« Namenoma je tak, seveda, da bi pritegnil pozornost, kako tudi ne, saj lepo utemeljuje najpopularnejšo misel današnjega sveta, ki se razodeva tudi v bitcoinih in podobnih hitrih zaslužkih: kako dobiti čim več s čim manj truda oz. izgube. Glavna prioriteta našega sveta je pač dobiček . In čim hitrejši je, tem bolje. Trud je pri tem zgolj ovira.  Ne bi šlo za tako velik problem, če ne bi podobno miselnost začeli tudi živeti , jo torej uporabljati v svojih odnosih: dobiti čim več za čim manj truda. Ali še bolje: dobiti, ne da bi bilo treba kaj dati. In tega se tako v odnosih kot tudi v finančnem svetu ne da drugače kot z goljufijo : nekdo mora nekaj izgubiti, da lahko ti nekaj pridobiš oz. zaslužiš na njegov račun. Tako je z vsem, kar je pridobljeno na lahko. »Je pač najemnik in mu za ovce ni mar.« (Jn 10,13) Opeharjeni ljudje pa drug drugega gledamo s strahom in nej