Preskoči na glavno vsebino

Več Boga, prosim

Pogrešate v teh dneh kakšno dobro novico? Z evangelistom Markom jo imava za vas: »Začetek evangelija Jezusa Kristusa, Božjega Sina.« (Mr 1,1)

Gre za začetek odrešenja, ne za začetek knjige. Gre za »dobro novico« v tem hudem času. Za »dobro novico« človeku, ki je omagal, ki se je izgubil na poti. In ta »dobra novica« je Jezus Kristus. Odrešenik. Oseba, ne ideologija. Človek, ne filozofija. Bližina, ne nauk. Nekdo. Nekdo, ki mu je mar. Bog, ki mu je mar.

To je dobra novica. Novica, ki vse postavi v drugačno luč. Novica, ki pravi, da človek ni sam in da mora samo preusmeriti pogled, da bo videl, da je to res. Novica, ki je resnica. Novica, ki tolaži, ki obljublja in je v svojih obljubah zvesta.

Drugačna novica, kajne? A zakaj bi verjel? Zakaj bi zaupal tejle novici, če me je že toliko drugih podobnih novic razočaralo? Novic, ki so nekaj obljubljale, pa tega niso dale ...

Ta je drugačna. Izvira v resničnosti. V tvoji resničnosti. V tvoji situaciji, na tvojih razpotjih, v tvojih problemih. In išče v tvoji resničnosti pot naprej. Brez puhlih besed. Zelo konkretna je. Ker se začne s teboj. Ker računa nate. Ker te upošteva.

Začne se takole: »Pripravite Gospodovo pot, zravnajte njegove steze!« To je krik zate in za tvoje preživetje. To je poziv, bratski opomin Janeza Krstnika in njegovih kolegov današnjega časa, da tako ne gre več. Ker se danes človek izgublja. Ker brez Boga človek ne more preživeti. Da človek ostane človek, potrebuje Boga.

Če prevedemo Janezovo misel v malce drugačne besede, bi rekli: »Več Boga, prosim.« Več Boga v naše vrednote. Več Boga v naše odločitve. Več Boga v naše poglede, več Boga v naša dejanja. Več Boga v kmetijstvo, v trgovino, več Boga v moralo in etiko, več Boga v pravo, več Boga v šolstvo. Več Boga v naše družine, v naše župnije. Več Boga v naše odnose. Ko bo v vsem našem življenju več Boga, bo tudi več človeka. Več trdnosti, več gotovosti, več zaupanja, več zanesljivosti. Več vere, več prihodnosti. Več svobode, več pravičnosti.

To je dobra novica. Resnično dobra, ker je resnična. In ker je izvedljiva. Samo dati Bogu prostor v svojem življenju, pa bo prišel. Ker Bog človeka ljubi.

To je dobra novica.
*

Komentarji

  1. Aja, sm slišou po radioti to tvojo misel kr sm se wzu s Kamna proti Tolmini... Fajn misu v glavnim :)

    OdgovoriIzbriši

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.

Tone Pavček, Take dežele ni

Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.

Spomladansko pospravljanje

Marsikdaj se spovedi izogibamo tako, da rečemo, da vedno povemo iste grehe in da je zato k spovedi nepotrebno iti. Toda to bi bilo najslabše, kar bi storili, ker je jasno, da se, čeprav pospravljanja nihče ne mara, tega vendarle lotimo, da se ne bi v svojih bivališčih utopili v smeteh, prahu in ostali odvečnosti. Vedno je to treba narediti, ker človek ne začne delati slabega, dokler se tega slabega pri samem sebi, v svojem templju, tako ne navadi, da mu postane normalno . Takrat se začne težava.  In Judom je postalo nekaj normalnega, da so bili v templju, na najsvetejšem kraju njihove dežele, prodajalci volov, ovc in golobov ter menjalci denarja , seveda zaradi praktičnosti, pa vendar, tam so bile vsakodnevno stvari, ki tja, na kraj molitve , daritve, zaveze, ne spadajo, in jim je bilo to nekaj običajnega – sicer ne bi tako začudeno vprašali Jezusa, ki se mu je to zdelo nadvse ostudno: »Kakšno znamenje nam pokažeš, da smeš takó delati?« (Jn 2,18)  »On pa je govóril o templju svojega te

Vrata, vratca, vrtec, roža

Nič ne vem, kaj bo s tem septembrom, kaj bo z doslej tako uveljavljenim letnim redom, šola, verouk, skupine, kakor daljno obzorje je vse pred menoj, za hribom pa … tam so morda oblaki, morda nevihta, vihar, potres, ki cepi skale, morda kakor tih šepet lahno šumljanje … Res, saj je tako v vsakem času, vedno je bilo tako, dokler se nismo upijanili z mislijo, da vse obvladamo in razumemo, da nam nihče nič ne more, da imamo Boga samo še za kmete in za nedeljski krožek. Zdaj pa … kot da se vse začenja na novo, na nek način me zabava naš bes iz nemoči, ko ne vemo, ali bodo paradižniki na vrtu sploh preživeli prihajajoče neurje … in se spet učimo biti brez moči, učimo se spet biti ljudje, bi rekel, in se odrekati vlogi boga, ki smo se je – treba je biti pošten – v našem svetu preslabo lotili.  Čeprav trideset let pozneje, je spet, kot da sem prvič pred vrati osnovne šole, mali Marko, povsem nemočen in nebogljen pred življenjem, s čudno mešanico strahu, pričakovanja in sladkega vznemirjenja.

Ko Gospod stopi v kaos

»Kako se bo to zgodilo?« (Lk 1,34)  Nemogoče se nam zdi, da bi znotraj tega kaosa, ki danes vlada v svetu, v tej zlobi ljudi in družbe, celo Cerkve še bilo mogoče kaj popraviti, brezupno zgleda, nerešljivo. In navadili smo se, da se takrat, ko je neka stvar preveč pokvarjena, te ne splača več popravljati, da jo je bolje zavreči in kupiti novo.  Toda »pri Bogu ni nič nemogoče.« (Lk 1,37)  Bog ne obupa. Z neko vsakič novo ponudbo se splazi v človeštvo, nad katerim so že vsi obupali, poišče v njem košček dobrega in svetega, vedno je v njem, Marijo, in »pride k njej«, se ji približa. Spozna njen strah in ovire, tolaži jo in miri in začne popravljati to ranjeno človeštvo: tako, da sam stopi vanj, da se poistoveti z njim, da živi njegove skušnjave in njegove težave, bremena, strahove, skrbi. Človeka spreminja tako, da se ob njem sam spremeni. Privzema rane in vprašanja in postaja človek .  Obupal bi nad tem svetom in nad seboj, če ne bi vedel, da Bog tako potiho, v nekem zanikrnem Nazaretu n