Preskoči na glavno vsebino

Kar ješ, to si

Povedal vam bom zelo preprosto, a resnično stvar: to, kar ješ, to si.

Ne samo, da se hrana, ki jo zaužijemo, spreminja v nas. Tudi mi postajamo vedno bolj podobni hrani, ki jo jemo. Kdor je dobro hrano, bo zdrav, tisti, ki je slabo, bo zbolel, morda zaradi nje tudi umrl. In tako ni samo s telesom, tako je tudi z duhom. Še posebej če vemo, da je tisto, kar je v nas večno, prav naš duh.

Zato je izjemno pomembno, s čim se naš duh hrani. Morda temu ne dajemo veliko pomena, a danes tako kot v prehrano našega telesa pade tudi v prehrano našega duha izjemno veliko slabega. Preprosto zaradi okolja, s katerim se hranimo, okolja, v katerem je podivjala vseenost, kjer sta se razrasla obup in malodušje, kjer odlično uspeva hudičeva zel – napuh: biti nekaj, imeti oblast, biti sam sebi bog. Mislite, da ne jeste tega? Morda niti ne veste.

A nočem govoriti o tem. Danes hočem govoriti o hrani, s katero se preživi. Ja, obstaja. Tako kot je v puščavi Bog hranil Izraelce, tako hrani tudi nas v naših puščavah, skozi katere hodi naš duh. Hrani nas s kruhom.

fotografijadomisljija.blogspot.com

To je Kruh, ki lepo diši, diši po domu. Kruh, ki nam daje dom: tolažbo, varnost, zavetje, stalnost, trdnost.

To je Kruh, ki je dober, kakor sta dobri dobrota in ljubezen. Ljubezen, ki jo je rodila odpoved. Ljubezen, ki ji ni bilo ničesar težko narediti. Ljubezen, ki je potrpela, ki je odpustila, ljubezen, ki je šla čez vse ovire, previsoke za človeka. V njem je tako velika ljubezen, da je toliko ne moremo skriti v nobeno drugo stvar na svetu.

To je Kruh, ki je skupnost, skupnost zrn in skupnost ljudi, ki so ga naredili. V njem je toliko ljudi, ki ga je ustvarilo, v njem je toliko nečesa, kar ljudi združuje, toliko besed in dejanj, da s kruhom in v kruhu človek nikdar ni sam. V njem sva jaz in ti popolnoma eno.

To je Kruh, ki je prišel iz nebes. Edini Kruh, s katerim lahko preživimo puščave sedanjosti. Kruh, v katerem se združujemo z Bogom, da postajamo Božji. Sicer nimamo življenja, ker je naše življenje večno – kot Bog – ali pa ga ni.
*

Komentarji

  1. včasih smo tako obbkroženi z slabim, da smo brez volje poseči po dobrem in se odpreti,
    vaš zapis daje upanje.
    hvala.

    OdgovoriIzbriši

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Ljubezen do konca

Skazal je svojim ljubezen do konca . (Jn 13,1)  Jezusu ni moglo biti prijetno pri mizi. To je bil namreč že trenutek, »ko je bil hudič Judu, Simonovemu sinu, Iškarijotu, v srce že vdihnil, naj ga izda« (Jn 13,2). Tudi v drugih je bilo nekaj podobnega, zato mu ni moglo biti prijetno. Kajti tako je vedno, ko je med nami napeto, ko so med nami jeza, strah, užaljenost, zamera, prizadetost. Take stvari se čutijo, tudi če se nič ne reče, tudi če nihče ne besni naglas, ker take stvari od znotraj razdvajajo skupnost. Vsak se začne umikati vase, v svoje misli, v svoja prepričanja, okoli sebe gradi utrdbo in ni prostora za nič in nikogar.  Razpadanje  Jezus je čutil vse to. In je vedel, da njegova skupnost nevidno razpada. Tega pa ni smel dopustiti. Skupnost je zanj sveta stvar, ker smo samo zaradi nje ljudje še ljudje, in zato tako pomembna, da vanjo postavi edini kraj, kjer se lahko z njim srečamo do konca časov, da, prav v tej skupnosti, v kateri ima vsakdo dovolj razlogov, da bi zbežal od nj

Pustiti se premagati ljubezni

Svetloba slavno vstalega Kristusa naj prežene temine srca in duha! (iz bogoslužja velikonočne vigilije)  V današnjem jutru poti vseh ljudi, ki v svoji človeški slabotnosti usmerjamo svoje korake h grobu, k smrti, k uničenju, prestreže njegova šokantna praznina , nepričakovano presenečenje, ki nas ustavi in obrne v drugo smer. Bog je, ki v to našo temo greha, napuha, sebičnosti potiho stopa kakor luč, kot druga , alternativna možnost , da bi tako okrušil zaverovanost v lasten prav, v lastne rešitve in poglede. »Kaj pa, če nimaš prav?«  Nujni poraz Glas, ki pretrga našo slepoto, je zato tako odrešilen, ker je neizprosno drugačen od naših predstav, ker je možnost, ki je nismo predvideli, ki se nam ne zdi mogoča, morda niti pravilna ne, možnost, ki si je tudi ne želimo, ki se je kakor žene v tem našem grobu bojimo: »Stopile so ven in zbežale od groba. Trepetale so in bile vse iz sebe. In nikomur niso nič povedale, kajti bale so se.« (Mr 16,8) Se nam pač upira, ker je zato, da bi dopustili

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.

Tone Pavček, Take dežele ni

Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.

Velikonočni ogenj

Podolgovata meglica se je vlekla nad zaspano vasjo in tik čez njo je mežikalo jutranje sonce, ko sem še zaspan in krmižljav nekaj pred sedmo zjutraj stekel proti cerkvi. Pod zvonikom se je že nabrala množica fantov, ki so stali ob ognju in se greli, vsak s svojo domačo pripravo za raznašanje, nekateri so lesne gobe nataknili kar na žico, drugi smo si jih nadrobili na koščke in jih položili na dno preluknjane konzerve, podedovane od starejših bratov.  Nekje med zaspanostjo in veselim vznemirjenjem se je vlekel dim in silil v oči, vendar je bilo v mrzlem jutru tam vendarle prijetno toplo, zato smo ostali ob ognju in potrpežljivo čakali, da bo župnik nazadnje le poškropil tisti nenavadni, jutranji kres, ki ga je navsezgodaj pripravil Jožko Mežnarjev. Potrpežljivi smo morali biti, nihče ni smel prižgati ognja pred koncem. Čim pa je župnik zamahnil z roko in se je na razžarjenih polenih razgubilo tistih nekaj blagoslovljenih kapljic, smo kot sestradane živali planili na kres, da bi čimprej