Da bi razumeli hrepenenja

Kako znano je vse to hudičevo prigovarjanje, ki ga Jezus izkuša na svoji koži sredi puščave, vedno, vedno je neka druga možnost. Prekletstvo svobode ali nujnost alternative? Saj bi rekli, da je to nekaj slabega, nekakšen nebodigatreba našega obstajanja, da bi bilo bolje, če se nam ne bi bilo treba odločati, toda – ali ni ljubezen res ljubezen šele tedaj, ko se v množici možnosti odločimo za točno določeno stvar? Ali ni ljubezen iskrena odločitev, da nekaj hočemo storiti, čeprav bi lahko naredili povsem nekaj drugega? 

Bližnjice so napačni odgovor 

In tako kakor pred Jezusa tudi pred nas prihajajo vsi mogoči glasovi, kakor da stojimo sredi tržnice je to življenje, zamislite si samo vse glasove, ki dnevno butajo ob nas in naše srce, in čutimo želje in hrepenenja od znotraj ter od zunaj slišimo glasove, vabila, ki želijo ta hrepenenja unovčiti. In je težko, če ne vemo natančno, kaj si želimo (kupiti), se pravi, kaj je dobro in kaj slabo. 

Vtem se zgodi skušnjava. Na naša hrepenenja se prilepi, na klic Boga odgovarja – z napačnim odgovorom. Z bližnjico. 

Saj razumete. Če si želim novega avta, imam vedno vsaj dve možnosti. Ali bom dolga leta garal za borno plačo, si odtrgoval od ust, se morda še zakreditiral in potem končno prišel do dovolj premoženja, da ga bom lahko kupil, ali pa ga preprosto ukradem. Vemo, kaj je bolj vabljivo. In vabljivost nečesa je velikokrat nekaj, kar prevara naša hrepenenja. In zato, ko gremo na tržnico, običajno ne kupimo tistega, kar je najboljše, temveč tisto, kar je bolj poceni, tudi če je kakovost vprašljiva, ni važno, da le to imamo. 

Pomembnost po(trpežljivos)ti 

Toda ni to tisto, kar uresniči naša hrepenenja, z bližnjicami velikokrat prodamo svoje največje dragocenosti, da bi uslišali hrepenenja, dobimo pa tisto, kar ga ne izpolni. »Žena je videla, da je drevo dobro za jed, mikavno za oči in vredno poželenja, ker daje spoznanje. Tedaj so se obema odprle oči in spoznala sta, da sta naga.« (1 Mz 3,6-7) Nekaj, kar se zdi mikavno, ker je lahko dosegljivo, je prevara. Namesto sreče nam prinese suženjstvo. Saj vemo, da nas največ stanejo prav tiste stvari, ki so zastonj …

Bližnjice za dosego naših hrepenenj so nevarna stvar, zaradi njih največkrat prodamo samega sebe in svoje vrednote. Zato post. Pot. Proces. In potrpežljivost v njem. Mi moramo zrasti, se vaditi v tem, kaj je dobro in kaj slabo tako, da se najprej naučimo razumeti svoja hrepenenja, da bi se lahko potem odločali pravilno. Da bi lahko, ko smo lačni, rekli: »Človek ne živi samo od kruha, ampak od vsake besede, ki prihaja iz Božjih ust.« (Mt 4,4) Da bi rekli, ko si želimo potrditve: »Ne preizkušaj Gospoda, svojega Boga.« (Mt 4,7) Da bi rekli, ko si želimo moči nad drugimi: »Gospoda, svojega Boga, môli in samo njemu služi!« (Mt 4,10) 

Prave odločitve potegnemo, ko razumemo svoja hrepenenja. Zato post. Da bi jih spoznali in razumeli. In nahranili s tistim, kar jih res nasiti.

(misel na 1. postno nedeljo, leto A)