Čas rodovitnosti

Pepel, ki si ga na začetku posta potresemo na glavo, je zgovorna, pomembna gesta, spominja nas, da smo iz zemlje (Ps 103,14): iz zemlje, kar pomeni »minljivi«, iz zemlje, kar pomeni »rodovitni«. Kajti naša minljivost ima nek smisel, to je treba dojeti na začetku postnega časa, nek velik, morda nerazumljiv, a vendar nenadomestljiv razlog, in nas s tem spodbuja, naj kratek čas, ki ga imamo na voljo, porabimo za nekaj dobrega, plemenitega, velikega, za to, da se bo na svetu in v zgodovinskem spominu poznalo, da smo živeli. Iz nas lahko klije novo življenje, ko mu pustimo rasti, ko sledimo klicu Boga, ki nas je poklical v življenje – in nas kliče še vedno, vsak dan, vsakič k novemu koraku, s katerim lahko spremenimo stvari. 

Najprej tako, da jih spremenimo v sebi. 

Spreobrnjenje 

Zato je danes na mestu vprašanje, za kaj sploh živimo, to je pogoj, da lahko sploh kaj spremenimo. Za kaj se torej trudimo, za kaj porabljamo svoj čas, priložnost imamo, da tudi čisto statistično ugotovimo, za kaj unovčujemo svoje življenje, kaj nameravamo z njim narediti, kam naše odločitve vodijo. Ker ni nujno, da se tega zavedamo. In to je treba narediti, si namreč najprej dati čas za globok premislek, kajti stvari se ne spremenijo, če ne razumemo, da se morajo, če ne postanemo povsem iskreni, če ne ob tej iskrenosti ugotovimo, da tako preprosto ne gre več naprej, v tem je spreobrnjenje, o katerem toliko govorimo v postu, ne delati novih stvari, marveč začeti običajne stvari delati na drugačen način. »Kadar se pa ti postiš … moliš … daješ miloščino …,« (Mt 6,3.6.17) delaj drugače kot hinavci. 

Prah na glavi naj nam da razmisliti, da so nekatere stvari našega življenja prah, ki mine, denar, zabava, ugled, slava, kariera, da so te in še mnoge druge stvari nekaj, kar se že za časa našega življenja razkraja, razpada, da so to stvari, ki – če smo pozorni, bomo to zlahka opazili – razkrajajo tudi nas. Kajti če živimo za minljivo, za tisto, kar umira, če zanj vlagamo svoje napore, potem ne moremo biti rodovitni, rodovitni smo, če pustimo v sebi prostor za življenje. Za ljubezen, če rečemo drugače. 

Tri orodja 

Zato na začetku postnega časa vedno znova slišimo tri Jezusove poudarke, ki nam pomagajo postati prostorni za ljubezen: odpoved, miloščina, molitev. Tri pomembne stvari, brez katerih naše življenje ne more biti nekaj rodovitnega, ker so vse to stvari, ki odpirajo prostor za drugega in nam tako skušajo dopovedati, da smo rojeni za nekaj več od golega obstajanja, za več kot samo zadovoljevanje naših potreb, za nekaj več kot samo za sedanji trenutek, delaj, kot da ne boš nikdar umrl, in živi, kot da boš umrl še danes. In to je mogoče v ljubezni. Ta naj nas privede v veliko noč, veliki smisel našega življenja.

(misel na pepelnico)