»Več«

»Če vaša pravičnost ne bo večja kakor pravičnost pismoukov in farizejev, ne pridete v nebeško kraljestvo.« (Mt 5,20) 

Če nekaj smemo početi, to še ne pomeni, da je to nujno tudi nekaj dobrega. In če je nekaj dovoljeno, se pravi legalno, še ne pomeni, da je to tudi prav. Zato so časi pravnega formalizma, v katerem živimo, tako zelo nevarni. Ker ne preprečujejo zla in ne spodbujajo dobrega. 

Zloraba zapovedi 

Nekaj podobnega je bilo tudi ravnanje »farizejev in pismoukov«, s katerimi ima Jezus vedno tako velike težave. To so namreč bili ljudje, ki so se do pičice natančno držali Božjih zapovedi, tako zelo, da so tudi Jezusa obsojali, če je na primer ozdravljal na sobotni dan, češ da s tem prelamlja postavo, kar je bilo čisto pravno gledano res. Vendar so to zapoved Izraelci prejeli zato, da bi razumeli, da je sobotni počitek nekaj sveto pomembnega, ne pa zato, da bi jim zapoved prepovedala delati nekaj dobrega. Toda ravno ta primer kaže, kako se lahko postavo, zapovedi, pravila zlorablja, če jih človek začne razumevati po svoje, se pravi proti namenu, s katerim so bila napisana, ali pa da se postane njihov suženj, če ne razumemo, da so bila narejena kot služabnik in ne kot gospodar našega odločanja. 

Če smo sužnji pravil, ta namreč lahko hitro postanejo tudi priročen izgovor, da nečesa ni treba narediti. Ali, če obrnemo logiko, da se nekaj lahko počne, če to ni izrecno prepovedano, tudi če vemo, da to ni prav. In tako so lahko zapovedi, pravila, zakoni celo izgovor za zlo. 

Pravila lahko postanejo nekaj slabega, kadar jim manjka ljubezni. 

»Več« je »prav« 

Zato so zapovedi, pravila, zakoni seveda nekaj potrebnega, niso pa dovolj. Oziroma so dovolj, če bi bili radi samo pridni, niso pa dovolj, če bi bili radi dobri ljudje. Če pravil ne spremlja ljubezen, se pravi odločitev, zakaj se jih hočemo držati, potem nam bolj škodijo kot koristijo. 

Jezus zato od nas želi, da smo ljudje srca, ne ljudje črke. Torej ljudje, ki – čeprav jih spoštujejo – v svojih odločitvah ne naslanjajo na pravila, temveč na Duha, ki prebiva v njihovem srcu. Njegov tolikokrat ponovljeni »Jaz pa vam pravim …« pomeni narediti nekaj »več« od pravil, in sicer točno tisto, kar vemo, da je prav storiti. In to lahko naredi samo nekdo, ki se je odločil biti dober in ne samo priden človek. 

Ali kakor je to lepo povedal nemški duhovnik Dietrich Bonhöffer: da je kristjan tisti, ki vsak dan na novo sestavi svojih deset zapovedi. Da torej prisluhne življenju in presodi, kako vanj najbolj konkretno vstaviti Boga in njegovo ljubezen.

(misel na 6. navadno nedeljo, leto A)