Komu darujemo otroke?


»Starši so prinesli Jezusa v Jeruzalem, da bi ga postavili pred Gospoda, kakor je pisano v Gospodovi postavi: ›Vsak moški prvorojenec bodi posvečen Gospodu‹, in da bi dali v daritev ›dve grlici ali dva golobčka‹, kakor je rečeno v Gospodovi postavi.« (Lk 2,22-24)

Darovanje otrok je bilo v starodavnih časih nekaj zelo običajnega. Da bi si zagotovili dobro letino, da bi se odkrižali slabega vremena, da se ne bi zamerili bogovom ali pa samo zaradi praznika, so antična ljudstva žrtvovala svoje otroke. Arheologi ugibajo, da naj bi recimo Azteki žrtvovali vsakega petega otroka. Nato je nastopil Abraham. Ta je tudi menil, da mora svojega edinca Izaka žrtvovati kakor vsi okoliški narodi. Potem pa je prišel Božji načrt. Judovski Bog je to kot nekaj nehumanega prepovedal, v zameno pa naj bi ljudje žrtvovali živali (1 Mz 22), ki naj bi umrle namesto otrok. S tem je hotel pokazati, kako nekaj dragocenega je človeško, posebej otrokovo življenje. 

Bogovi sedanjosti 

Bogovi današnjega časa so v tem smislu precej podobni poganskim, tudi ti so nehumani in od nas zahtevajo otroke, se pravi našo prihodnost. »Tudi naša civilizacija pozna žrtvovanje otrok,« je recimo dejal Mel Gibson in majevsko prakso primerjal s splavi in abortivnimi tabletkami, »ki bogovom sebičnega blagostanja in strahu žrtvujejo nedolžna bitja.« 

Vendar pa ne gre samo za fizično žrtvovanje, še nekaj hudega počnemo, ko naše otroke na veliko žrtvujemo za bogove, ki jim služimo. Radi služimo bogu denarja, tako da so nam otroci pri tem samo v breme, ne blagoslov. Za boga kariere so otroci tudi nujno zlo. Tako jih prepuščamo še za odraslega nečloveškim urnikom in jih prikrajšamo za brezskrbnost otroštva. Otroke darujemo tudi bogu miru v hiši, takoj ko jim damo telefon v roke, izginejo vsi kratkoročni problemi. In potem je tu še bog naših želja, s katerim kompenziramo naše neuresničene življenjske želje, ki jih skušamo doseči preko svojih otrok, morda so zato vsi naši otroci bodoči Ronaldo … 

Ti bogovi so iz naših otrok naredili sužnje, nesamozavestne otroke, ki ne mislijo s svojo glavo, samozavest in lastno vrednost pa kompenzirajo s sebičnostjo, brezbrižnostjo in tekmovalnostjo. 

Namesto otrok 

Za razliko od ostalih bogov torej naš Bog zahteva, da mu namesto otrok darujemo nekaj drugega, nam pomembnega, »dve grlici ali dva golobčka«. Nekaj, s čimer jih bomo tako osvobodili od sužnosti našega sveta, da bomo razumeli, da oni pripadajo Bogu in ne nam, ne našim ali interesom našega sveta, kajti naše želje in pogledi in načrti zanje so velikokrat tako zelo vpliv drugih bogov. Mi pa jih moramo posvetiti Njemu, moramo jih prepustiti Njemu, ne kakemu drugemu bogu, kar pomeni, da moramo tudi paziti na to, da se jih ne polasti kak drugi bog. To je naša naloga kot njihovih staršev in vzgojiteljev, posvetiti jih Bogu in jim povedati, kaj pomeni ta identiteta: biti Božji. 

Ne pozabimo vsak dan pokrižati svojih otrok. Da se spomnimo, kdo so in komu pripadajo. In da se tega spomnijo tudi sami.

(misel ob prazniku Gospodovega darovanja)

Komentarji

  1. Anonimni5. 2. 25, 11:58

    Otroke darujemo Bogu ko so zdravi,pa tudi ko so bolani
    Cloveske sposobnosti in moznosti so namrec omejene

    OdgovoriIzbriši

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Tone Pavček, Take dežele ni

Slika
Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.
Preberite več

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

Slika
V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.
Preberite več

Iskati večje dobro

Slika
Gotovo vam je prišlo na uho, da je kot del misijonskega dogajanja na Rakovniku prišel v goste (v cerkev!) tudi Magnifico. In morda ste tudi videli, kako »lep« odziv je to poželo pri množici »kristjanov«: toliko obsodb in toliko izlitega gneva nanj, kako da si to upa, da si s tem dela reklamo in še veliko grše stvari, ki jih od kristjana ne bi pričakovali. Kot da bi sam satan stopil na cerkvena vrata. Ali pa bi njega morda lepše sprejeli …  Obsojanje  Ob tem dogodku je Gregor Čušin zapisal: »Bolj kot razburjanje v smislu: "Kaj nam pa lahko on pove o Bogu?!" je na mestu vprašanje: "Kaj mu lahko o Bogu povemo mi?!" S svojimi komentarji, ki jih prebiram pod deljenimi objavami, smo mu (žal) povedali že kar precej.«  Da smo kristjani tako zelo veliki strokovnjaki v obsojanju, imamo čisto banalen razlog: imamo zapovedi . Teh pa nismo razumeli kot pomoč, usmeritev, kako postati dober človek, temveč kot neke vrste ocenjevalnik , s katerim naj bi razumeli, kdo naj bi bil dobe...
Preberite več