Nihče noče biti poraženec


»Nikoli niste tako dobri, kot vsi govorijo, ko zmagate, in nikoli niste tako slabi, kot pravijo, ko izgubite.« (Lou Holtz) 

Porazi. Kako težko jih je doživeti, kako težko je živeti z njimi. S kakšno težavo je moral Simon kot izkušen ribič, ki se mu je vse ponesrečilo prav pri ribah, njegovi najmočnejši točki, izreči: »Učenik, vso noč smo se trudili, pa nismo nič ujeli.« (Lk 5,5) 

Posebno hudo je ta stavek slišati v družbi, v kateri človeka pogosto definiramo glede na njegov uspeh. Povejmo drugače: da si nekaj vreden in te vsi častijo, dokler ti uspeva. Ko si poražen, pa četudi narediš eno samo napako, pa se nate zlije vsa gnojnica tega sveta. Ničkoliko primerov vsega tega smo že doživeli. In to se nam vtisne globoko v podzavest. Posebno Slovenci smo znani po tem mišljenju, zato je pri nas recimo toliko samomorov, ko enkrat poraz povezuješ z lastno vrednostjo, potem je pretežko živeti. In zato je pri nas toliko revanšizma, kajti ko enkrat prideš do moči, boš vsem dokazal, da nisi poraženec, da so poraženci drugi. Da o samozavesti niti ne začnemo … 

Zato se porazov bojimo. Zato se jih tudi bojimo priznati. Že samo pred samim sabo, kaj šele pred drugimi, bojimo se, da si bomo morali reči, da smo »luzerji«, poraženci. Ugašanje spovedovanja je jasno znamenje tega … 

Vendar poraz, kot je jasno iz Simonovega primera, nima nič opraviti niti z našimi sposobnostmi, kaj šele z lastno vrednostjo. Niti zmaga ne, niti uspeh. Našo vrednost določa to, da smo ljudje. Samo to nam že daje dovoljšnje dostojanstvo. Do poraza pa pride, ker mora priti. Ker je poraz potreben, da se spet spomnimo svoje omejene človeškosti. 

Zato je, kakor vidimo v evangeliju, Simonov poraz pravzaprav Jezusova vstopna točka v njegovo življenje. V porazu se srečata Bog in človek, njegova in naša narava, njegovi in naši pogledi, njegovi in naši načrti. V porazu spoznamo svojo pravo naravo, morda – kakor v Petrovem primeru – celo svojo poklicanost, ker v njem razumemo, da kot ljudje nekoga potrebujemo. Kar nam zato ne bi smelo dajati občutka manjvrednosti in nezadostnosti, temveč ravno narobe, spoznanje, kako nekaj velikega smo drug drugemu. 

In to je veliko spoznanje.

(misel ob 5. navadni nedelji, leto C)

Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Tone Pavček, Take dežele ni

Slika
Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.
Preberite več

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

Slika
V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.
Preberite več

Iskati večje dobro

Slika
Gotovo vam je prišlo na uho, da je kot del misijonskega dogajanja na Rakovniku prišel v goste (v cerkev!) tudi Magnifico. In morda ste tudi videli, kako »lep« odziv je to poželo pri množici »kristjanov«: toliko obsodb in toliko izlitega gneva nanj, kako da si to upa, da si s tem dela reklamo in še veliko grše stvari, ki jih od kristjana ne bi pričakovali. Kot da bi sam satan stopil na cerkvena vrata. Ali pa bi njega morda lepše sprejeli …  Obsojanje  Ob tem dogodku je Gregor Čušin zapisal: »Bolj kot razburjanje v smislu: "Kaj nam pa lahko on pove o Bogu?!" je na mestu vprašanje: "Kaj mu lahko o Bogu povemo mi?!" S svojimi komentarji, ki jih prebiram pod deljenimi objavami, smo mu (žal) povedali že kar precej.«  Da smo kristjani tako zelo veliki strokovnjaki v obsojanju, imamo čisto banalen razlog: imamo zapovedi . Teh pa nismo razumeli kot pomoč, usmeritev, kako postati dober človek, temveč kot neke vrste ocenjevalnik , s katerim naj bi razumeli, kdo naj bi bil dobe...
Preberite več