Preskoči na glavno vsebino

Reči življenju "Da"


Močno se nam že pozna precej dolgo prebivanje v »kultu izbire«, med policami neskončnih možnosti, v trgovinah, na spletu, v restavracijah, celo v šolskem sistemu, povsod neskončna izbira. To nas prepričalo, da si lahko življenje menda krojimo po svoje, ne samo, da bi lahko šlo, kot smo si zamislili, celo da imamo pravico do tega. Zato je menda tako težko sprejeti povsem drugačne poti, ki jih ubira življenje in pri katerih nimamo nikakršne besede, najsi gre za nesrečno zaljubljenost, spodletelo maturo ali zahrbtno bolezen, veliko težje kot nekoč, ko smo ljudje imeli na izbiro samo eno vrsto kruha ali zobne paste. Ko smo z otožnimi očmi pogledovali proti nebu, če nam bo Najvišji prizanesel, ko smo še znali reči: »Gospod je dal, Gospod je vzel, naj bo hvaljeno ime Gospodovo!« (Job 1,21) 

Življenje je dar 

Skratka, domišljati smo si začeli, da je naše življenje pravica, čeprav temu ni tako. Morda se spričo tolikih smrti in bolezni zdaj nekoliko bolj zavedamo, da je življenje v bistvu dar, ne pravica ali zasluga, temveč dar, »milost pri Bogu« (Lk 1,30). Dar pa – prvič – ni nekaj samoumevnega, je izraz naklonjenosti, in – drugič – je, kakršen je, ne nujno pričakovan in zaželen, sploh pa ne tak, kakršni so drugih, saj si daru vendar nihče ne izbira, ampak nam je dodeljen od nekoga, ki nas ima rad, in samo njegova stvar je, kaj nam kani podariti. 

Tako nepričakovano kot naše je krenilo tudi Marijino življenje, to nam pove Luka v evangeliju, kako se je iz mirnega in načrtovanega obrnilo v nekaj neznano strašljivega. Bog je želel priti na svet kot nekaj nepričakovanega, kot otrok, to je bil njegov načrt odrešenja človeštva, čeprav je zato kruto stopil v zgledno življenje nazareške najstnice. Mojzesova postava namreč pravi, naj se mlado ženo, ki k svojemu možu ne pride kot devica, odpelje k vratom njenega moža in se jo tam do smrti posuje s kamenjem (5 Mz 22,20-21). 

Uvideti načrt 

Marija si ni izbrala takega življenja, tudi si ga ni želela, prepričan sem, »vznemirila« (Lk 1,29) se je ob Božjem sporočilu, toda saj pri življenju ne gre za želje, gre za to, da ga počasi začnemo razumeti kot pot k nekemu nam še neznanemu cilju. Pri angelovem, v bistvu Božjem sporočilu ni šlo za »bi« ali »ne bi«, marveč samo za »obvestilo«: »Spočela boš in rodila sina.« (Lk 1,31) In zdaj nekaj s tem naredi, z življenjem, kakršnega imaš, to je dar, namenjen tebi, četudi se ti zdi pretežek in bi si želela kaj drugega. Za to gre pri našem poslanstvu, narediti nekaj z življenjem, ki nam je na voljo. Vzljubiti ga. Ga sprejeti in mu pustiti, da te s svojo neugnanostjo in vprašanji in izzivi spremeni. Ker te očitno mora

In če to verjamemo, če opazimo, kar je razumela Marija, ko ji je angel na široko obrazložil stvari, ko je pretuhtala situacijo in videla, da je za vsem nek načrt, nek smisel, potem je sprejela. In edino tako lahko življenje, kakršno je, sprejmemo tudi sami. Če ga slišimo kot neznano ljubezensko pesem.

(misel ob 4. adventni nedelji, leto B)

Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Potruditi se

Ne zgodi se več poredko, da mi med brskanjem po socialnem omrežju pride pred oči vabljiv naslov: »Kako shujšati brez truda.« Namenoma je tak, seveda, da bi pritegnil pozornost, kako tudi ne, saj lepo utemeljuje najpopularnejšo misel današnjega sveta, ki se razodeva tudi v bitcoinih in podobnih hitrih zaslužkih: kako dobiti čim več s čim manj truda oz. izgube. Glavna prioriteta našega sveta je pač dobiček . In čim hitrejši je, tem bolje. Trud je pri tem zgolj ovira.  Ne bi šlo za tako velik problem, če ne bi podobno miselnost začeli tudi živeti , jo torej uporabljati v svojih odnosih: dobiti čim več za čim manj truda. Ali še bolje: dobiti, ne da bi bilo treba kaj dati. In tega se tako v odnosih kot tudi v finančnem svetu ne da drugače kot z goljufijo : nekdo mora nekaj izgubiti, da lahko ti nekaj pridobiš oz. zaslužiš na njegov račun. Tako je z vsem, kar je pridobljeno na lahko. »Je pač najemnik in mu za ovce ni mar.« (Jn 10,13) Opeharjeni ljudje pa drug drugega gledamo s strahom in nej

Tone Pavček, Take dežele ni

Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.

Pustiti se premagati ljubezni

Svetloba slavno vstalega Kristusa naj prežene temine srca in duha! (iz bogoslužja velikonočne vigilije)  V današnjem jutru poti vseh ljudi, ki v svoji človeški slabotnosti usmerjamo svoje korake h grobu, k smrti, k uničenju, prestreže njegova šokantna praznina , nepričakovano presenečenje, ki nas ustavi in obrne v drugo smer. Bog je, ki v to našo temo greha, napuha, sebičnosti potiho stopa kakor luč, kot druga , alternativna možnost , da bi tako okrušil zaverovanost v lasten prav, v lastne rešitve in poglede. »Kaj pa, če nimaš prav?«  Nujni poraz Glas, ki pretrga našo slepoto, je zato tako odrešilen, ker je neizprosno drugačen od naših predstav, ker je možnost, ki je nismo predvideli, ki se nam ne zdi mogoča, morda niti pravilna ne, možnost, ki si je tudi ne želimo, ki se je kakor žene v tem našem grobu bojimo: »Stopile so ven in zbežale od groba. Trepetale so in bile vse iz sebe. In nikomur niso nič povedale, kajti bale so se.« (Mr 16,8) Se nam pač upira, ker je zato, da bi dopustili

Za limbar tvoj

Te dni so nam posebej pred očmi rane , tisočero Gospodovih ran, iz katerih lije kri in se spušča po umirajočem telesu, mnoge, neštevilne rane, ki so, kakor je rekel prav On (Mt 25,35-36), rane ljudi vseh časov, zaobjete v sveto telo, ki utrujeno in izmučeno visi na lesu človeških grehov, zločinov, napak. V opomin? V očitek? V dokaz, ki bi utemeljil primerno kazen? V odrešenje. Za limbar tvoj .  Vseeno je na Kalvariji mučno, v ozračju visi bolečina, zadušljivo je v tihi zameri in prizadetosti, nemi kriki prebadajo nebo, ker je nekaj narobe, ker je nekaj zelo narobe na tem njegovem telesu (1 Kor 12,27), ki še hodi po svetu. Cerkev greši in pada in krvavi in v njej je toliko stvari grešnih in napačnih. Ker smo v njej ljudje .  Toda to še ni opravičilo. Ni razlog, zaradi katerega bi samo zamahnili z roko in šli naprej. Morda smo jih že siti, vseh trpečih ljudi tega sveta, ki nam dnevno skačejo v pozornost, morda tudi že navajeni, pa vendar vsaka rana boli in kolikor prizadene tistega, ki j