Močno se nam že pozna precej dolgo prebivanje v »kultu izbire«, med
policami neskončnih možnosti, v trgovinah, na spletu, v restavracijah, celo v
šolskem sistemu, povsod neskončna izbira. To nas prepričalo, da si lahko
življenje menda krojimo po svoje, ne samo, da bi lahko šlo, kot smo si
zamislili, celo da imamo pravico do tega. Zato je menda tako težko sprejeti
povsem drugačne poti, ki jih ubira življenje in pri katerih nimamo nikakršne
besede, najsi gre za nesrečno zaljubljenost, spodletelo maturo ali zahrbtno
bolezen, veliko težje kot nekoč, ko smo ljudje imeli na izbiro samo eno vrsto
kruha ali zobne paste. Ko smo z otožnimi očmi pogledovali proti nebu, če nam
bo Najvišji prizanesel, ko smo še znali reči: »Gospod je dal, Gospod je vzel,
naj bo hvaljeno ime Gospodovo!« (Job 1,21)
Življenje je dar
Skratka, domišljati smo si začeli, da je naše življenje pravica, čeprav temu ni
tako. Morda se spričo tolikih smrti in bolezni zdaj nekoliko bolj zavedamo, da
je življenje v bistvu dar, ne pravica ali zasluga, temveč dar, »milost pri Bogu«
(Lk 1,30). Dar pa – prvič – ni nekaj samoumevnega, je izraz naklonjenosti, in
– drugič – je, kakršen je, ne nujno pričakovan in zaželen, sploh pa ne tak,
kakršni so drugih, saj si daru vendar nihče ne izbira, ampak nam je dodeljen
od nekoga, ki nas ima rad, in samo njegova stvar je, kaj nam kani podariti.
Tako nepričakovano kot naše je krenilo tudi Marijino življenje, to nam pove
Luka v evangeliju, kako se je iz mirnega in načrtovanega obrnilo v nekaj
neznano strašljivega. Bog je želel priti na svet kot nekaj nepričakovanega, kot
otrok, to je bil njegov načrt odrešenja človeštva, čeprav je zato kruto stopil v
zgledno življenje nazareške najstnice. Mojzesova postava namreč pravi, naj
se mlado ženo, ki k svojemu možu ne pride kot devica, odpelje k vratom
njenega moža in se jo tam do smrti posuje s kamenjem (5 Mz 22,20-21).
Uvideti načrt
Marija si ni izbrala takega življenja, tudi si ga ni želela, prepričan sem,
»vznemirila« (Lk 1,29) se je ob Božjem sporočilu, toda saj pri življenju ne gre
za želje, gre za to, da ga počasi začnemo razumeti kot pot k nekemu nam še
neznanemu cilju. Pri angelovem, v bistvu Božjem sporočilu ni šlo za »bi« ali
»ne bi«, marveč samo za »obvestilo«: »Spočela boš in rodila sina.« (Lk 1,31)
In zdaj nekaj s tem naredi, z življenjem, kakršnega imaš, to je dar, namenjen
tebi, četudi se ti zdi pretežek in bi si želela kaj drugega. Za to gre pri našem
poslanstvu, narediti nekaj z življenjem, ki nam je na voljo. Vzljubiti ga. Ga
sprejeti in mu pustiti, da te s svojo neugnanostjo in vprašanji in izzivi
spremeni. Ker te očitno mora.
In če to verjamemo, če opazimo, kar je razumela Marija, ko ji je angel na
široko obrazložil stvari, ko je pretuhtala situacijo in videla, da je za vsem nek
načrt, nek smisel, potem je sprejela. In edino tako lahko življenje, kakršno je,
sprejmemo tudi sami. Če ga slišimo kot neznano ljubezensko pesem.
(misel ob 4. adventni nedelji, leto B)
Komentarji
Objavite komentar