Božična noč, kako si lepa!

Božična noč, kako si lepa, ko legaš na goro in log … roke k molitvi zemlja sklepa …

Pa je ta noč še vedno noč, temna, samotna, neznana, ko nikogar ne vidiš, ko za nikogar ob sebi ne veš … Ko se zdi, da si sam, ko so vse trdnosti dneva daleč kot sanje, ko trpiš v strahu in negotovosti …

Prav kakor pastirji smo vsi izgubljeni, vsi prestrašeni, vsi žalostni in obupani ljudje, kakor pastirji, ki so bili tiste noči kot ljudje najnižjega sloja ravno tako brez upanja in brez prihodnosti, tiste temne noči, ko se je zdelo, da je dan še predaleč, da bi bilo vanj sploh še vredno upati. A ravno med njimi in ravno takrat, ko je bilo najtežje in najtemneje, se je zgodilo. Takrat se je rodil Bog. Pretrgal je molčečo tišino, predrl temo izgubljenosti, uničil obup, ki je mezel iz ljudstva, spomnil se je svojih dragih. »Gospodov angel je stopil k njim in Gospodova slava jih je obsijala.« (Lk 2,9) Ne luč, ampak slava. Njegova prisotnost v tej noči, ta jih je obsijala, ker bližina sije svetleje kakor katerakoli luč. Ker te tako lepo lahko obsije že samo slutnja osebe, ki te ima rada.

Tudi nocoj je tako. Tudi nocoj, tudi v to noč se rojeva Bog, za svojo zibel si jo je izbral, to našo samotno noč, ki ji ni videti konca. Noč, ne svetel dan, saj je šele noč tista, ki žene človeka k temu, da išče pravih luči, da si jih želi, da jih prepozna, da jim začne slediti. Zato je samo stopil vanjo, nežno, previdno, tako potiho, da se nam zazdi, kakor da je že od vedno tu …

Tu je, čeprav ga ni videti, čeprav ga ne vidimo kot nekoga, ki smo ga pričakovali in si ga želeli. A on je tu. Nismo sami. Zajokajmo zato za hip v tej naši noči, pustimo si trenutek, ko priznamo, da nam je hudo, potožimo se Bogu zavoljo naše situacije. Toda potem prisluhnimo vanjo, da bomo slišali njegov odgovor.

»Našli boste dete, povito in položeno v jasli.« (Lk 2,12) Slišali bomo jok otroka, nemočnega, nebogljenega, osamljenega človeka, ki je naenkrat stopil v naše življenje, pretrgal molčečo tišino in pregnal našo samoto, človeka, ki sedaj čaka, da ga pridemo pogledat, da ga vzamemo v naročje. Kakšna Božja genialnost! Da nas rešuje ne kot Vsemogočni, ampak kot Nemočni, kot nekdo, ki potrebuje bližine – ker nam tako vendar pride najbližje. Saj je tako, da bližina nastane, kadar se dva oba zavesta drug drugega, kadar stopita oba korak drug proti drugemu, kadar začne obema biti mar drug za drugega.

Tako nas Bog rešuje, tako, da postane enako nemočen kakor mi. In tako pokaže, kako veliko moč ima ljubezen.

Božična noč, kako si lepa … Lepa zaradi otroškega joka v njej, lepa, ker zaradi njega vemo, da nismo sami v njej – kadar nikogar ne pustimo samega.

Blagoslovljen božič!

(božič 2020)

Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Potruditi se

Ne zgodi se več poredko, da mi med brskanjem po socialnem omrežju pride pred oči vabljiv naslov: »Kako shujšati brez truda.« Namenoma je tak, seveda, da bi pritegnil pozornost, kako tudi ne, saj lepo utemeljuje najpopularnejšo misel današnjega sveta, ki se razodeva tudi v bitcoinih in podobnih hitrih zaslužkih: kako dobiti čim več s čim manj truda oz. izgube. Glavna prioriteta našega sveta je pač dobiček . In čim hitrejši je, tem bolje. Trud je pri tem zgolj ovira. Ne bi šlo za tako velik problem, če ne bi podobno miselnost začeli tudi živeti , jo torej uporabljati v svojih odnosih: dobiti čim več za čim manj truda. Ali še bolje: dobiti, ne da bi bilo treba kaj dati. In tega se tako v odnosih kot tudi v finančnem svetu ne da drugače kot z goljufijo : nekdo mora nekaj izgubiti, da lahko ti nekaj pridobiš oz. zaslužiš na njegov račun. Tako je z vsem, kar je pridobljeno na lahko. »Je pač najemnik in mu za ovce ni mar.« (Jn 10,13) Opeharjeni ljudje pa drug drugega gledamo s strahom in nej

Preberite več

Tone Pavček, Take dežele ni

Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.

Preberite več

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.

Preberite več

Za limbar tvoj

Te dni so nam posebej pred očmi rane , tisočero Gospodovih ran, iz katerih lije kri in se spušča po umirajočem telesu, mnoge, neštevilne rane, ki so, kakor je rekel prav On (Mt 25,35-36), rane ljudi vseh časov, zaobjete v sveto telo, ki utrujeno in izmučeno visi na lesu človeških grehov, zločinov, napak. V opomin? V očitek? V dokaz, ki bi utemeljil primerno kazen? V odrešenje. Za limbar tvoj . Vseeno je na Kalvariji mučno, v ozračju visi bolečina, zadušljivo je v tihi zameri in prizadetosti, nemi kriki prebadajo nebo, ker je nekaj narobe, ker je nekaj zelo narobe na tem njegovem telesu (1 Kor 12,27), ki še hodi po svetu. Cerkev greši in pada in krvavi in v njej je toliko stvari grešnih in napačnih. Ker smo v njej ljudje . Toda to še ni opravičilo. Ni razlog, zaradi katerega bi samo zamahnili z roko in šli naprej. Morda smo jih že siti, vseh trpečih ljudi tega sveta, ki nam dnevno skačejo v pozornost, morda tudi že navajeni, pa vendar vsaka rana boli in kolikor prizadene tistega, ki j

Preberite več

Svoboda je ljubiti svoje meje

Svet bo spet moral najti Boga. Ali pa ga ne bo več. Sveta, mislim. »Kakor mladika ne more sama roditi sadu, če ne ostane na trti, tako tudi vi ne, če ne ostanete v meni. Jaz sem trta, vi mladike.« (Jn 15,4-5) Kajti ko govorimo o zmešanem svetu brez morale in vrednot, o svetu, v katerem je mogoče resnično vse mogoče, moramo začeti pri dejstvu, da smo si tak svet želeli , namreč svet brez omejitev, v katerem je lahko vse tako, kot si želimo, kjer ni nič prepovedano – in zato tudi nič več sveto in lepo. Svet neizmerne svobode, brez meja in prepovedi. Zato smo se za to odrekli Bogu, torej nekomu, ki je nad vsemi, nekomu, ki postavlja meje in s tem ustvarja red, ki nekatere stvari označi za nedotakljive in nemogoče. In tak svet zdaj res imamo, svet, v katerem si človek predstavlja, da je bog. In je v njem vse narobe. Ker je porušen temeljni red: » Jaz sem trta, vi mladike.« (Jn 15,5) Meje so namreč v človeka položene zato, ker ga definirajo . Pomagajo mu spoznati, kdo je in kaj mora (in m

Preberite več

Besede za srce

Preišči ta spletni dnevnik