Drug poleg drugega

Ko sem pred dnevi bral o pretepu mamic na nogometni tekmi, me je prešinilo, kako zelo podobno je to denimo obmetavanju s poslovnikom v parlamentu. Ali pa vsakdanjemu obmetavanju z besedami, z lažmi in podtikanji. Ali pa zdaj tudi že vsakdanji ukrajinsko-ruski vojni. Kako zelo se nas je navzel koncept imperativa moči, o tem sem že večkrat govoril, tako zelo, da smo začeli svoje življenje razumeti kot tekmovanje, v katerem drži pravilo: ubij ali pa boš ubit. 

Dilema, v katero so farizeji in herodovci namerno potisnili Jezusa, da bi ga s tem obdolžili ali sodelovanja z okupatorji ali političnega uporništva proti oblasti, je še en tak način umetnega ustvarjanja nasprotnikov. Pobalinski, zahrbten način, s katerim so tudi Jezusa hoteli potisniti v izbiro ene ali druge strani. Kakor da mora biti človek popolnoma enakega mišljenja kakor mi, da lahko z njim sobivamo, da sicer to ni mogoče. Zelo nogometno. 

Ljudje imamo prirojeno evolucijsko potrebo po pripadnosti skupini. Politični strategi danes to izkoriščajo tako, da družbena vprašanja vsakič znova spremenijo v eksistenčni konflikt. Lastna skupina je predstavljena kot moralna, pravična in zaščitnica vrednot, nasprotna stran pa kot grožnja, ki želi uničiti naš način življenja. Ta demonizacija drugače mislečega uspešno vzdržuje stalno stanje pripravljenosti in strahu med podporniki. Moderno tehnološko okolje ta proces močno pospešuje. Družbena omrežja so zasnovana tako, da nagrajujejo vsebine, ki sprožajo močna čustva – predvsem jezo in zgražanje. Uporabniki se tako zapirajo v informacijske mehurčke (echo chambers), kjer prejemajo le potrditve svojih prepričanj in karikature nasprotnih stališč, kar vodi v demonizacijo tistih na drugi strani. In tako se kolesje sovraštva vrti vedno hitreje. 

Jezus se iz te logike ustvarjanja nasprotnikov izvzame. Zato njegov odgovor osupne vse. Cesarju, kar je cesarjevega, Bogu, kar je Božjega. Vsakemu svoje. Živi in pusti živeti, bi ga lahko prevedli. Na podlagi tega so nastala vsa naša pravila skupnega življenja. Zakoni, prometni predpisi, zapovedi, dogovori. Da bi živeli drug poleg drugega, ne pa drug proti drugemu. In to preprosto pomeni: živeti pošteno. Kar ne pomeni samo govoriti resnico. Ne, pomeni plačevati davke, da bi država lahko oskrbela vse državljane. Pomeni plačati za kazen, ko si vozil prehitro. Pomeni nekaj narediti prav, tudi ko te nihče ne gleda in komurkoli, tudi če je to kdo, ki te zaničuje. Pomeni biti človek v vsakem trenutku življenja. 

Pri navijanju k polarizaciji pa bo pomagala že preprosta odločitev, da se mi nekakšne »tekme« v našem prostoru ne želimo iti. Izklopimo čustva in začnimo drug drugega poslušati. Tako kot mi tudi drugi ljudje doživljajo iste stiske in ista vprašanja. In če njihovi odgovori niso isti kot moji, je to morda lahko celo pomoč, da izstopimo iz začaranega kroga svojih misli. 

Vstop drugačnosti v moje življenje je tako velikokrat vstop Boga. Da bi me rešil, ne da bi me premagal.

(misel na 29. navadno nedeljo, leto A)