Preskoči na glavno vsebino

Nekaj vsakdanjega


Bog si je najbolj od vsega želel ostati med nami. Vendar si je za to izvolil precej zanimivo obliko. Danes v češčenju in hvaležnosti osupnemo nad njegovo izbiro: ljudje si za to, da se nas drugi spomnijo, postavimo spomenik, napišemo knjigo, si ustvarimo ugled in premoženje, On pa se je odločil drugače: »Jaz sem živi kruh, ki sem prišel iz nebes.« (Jn 6,51) 

Hotel je biti kruh, nekaj tako vsakdanjega in neizrednega, nekaj tako minljivega in banalnega, nekaj tako preprostega. S to izbiro je veliko tvegal: da ga bo tako lahko mimogrede kdo ponižal, ga razvrednotil, da ga bo imel za nekaj samoumevnega, še huje, da ga bo lahko užival in se ga dotikal kdorkoli, tudi kdo, ki sploh ne bo vedel, kako nekaj velikega ima v rokah, tudi kdo, ki ga bo zaničeval. Tvegal je izničenje. Toda kruhu pač ne gre za to, da bi izbiral, kaj se lahko in kaj ne počne z njim, kdo ga lahko in kdo ne sme jesti, kdo je dovolj vreden in kdo ne. On pač obstaja, da ga lahko vzame vsakdo in se z njim nahrani

Za to je kruh: ne da se ga hrani, ampak da se kdo z njim nahrani. 

Ravno zato kruh združuje. To je njegova moč. Ne glede na to, kdo ga vzame, ima moč, da združi, da povemo drugače, da odpira možnost za ljubezen. Tako je za mizo sposoben pripeljati skupaj tudi povsem nezdružljive ljudi, ker smo pač vsi enkrat lačni, to nas druži, lakota, potreba, šibkost, v tem se lahko najdemo za mizo. V tem je njegova dediščina: zapustil nam je sebe kot dar skupnosti. V tem je namreč naše življenje: »Če ne jeste mesa Sina človekovega in ne pijete njegove krvi, nimate življenja v sebi.« (Jn 6,53) 

To je smisel njegove prisotnosti. Zato je pač on Kruh. Hotel je, da ga razumemo kot nekaj, brez česa ne moremo živeti, ne samo telesno, tudi socialno, brez nečesa, kar nas združuje in nam daje bližino, da ga vsak dan potrebujemo, da vsak dan po njem hrepenimo, kakor hrepenimo po kruhu in po nekom, s katerim bi ga skupaj jedli. Kajti ravno to je njegova želja, da »ostane v nas in mi v njem« (prim. Jn 6,56). To je bistvo vsega, ostati skupaj, zalepljeni z njegovo ljubeznijo. Ko ga jemo skupaj, čeprav bi ga lahko jedli posamič. 

Zato se v evharistiji pravzaprav učimo tudi drugih obrokov. Učimo se, kako nekaj svetega je skupaj jesti, kako nekaj nezanemarljivega je to za naše življenje, kako nekaj svetega, čeprav se tega ne zavedamo, je opoldne, zvečer skupaj sesti, to pomeni vzeti si čas zase in za drugega, samo za to, da jemo. Tam je Gospod med nami.

(misel na praznik Svetega Rešnjega Telesa in Krvi, leto A)

Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Ljubezen do konca

Skazal je svojim ljubezen do konca . (Jn 13,1)  Jezusu ni moglo biti prijetno pri mizi. To je bil namreč že trenutek, »ko je bil hudič Judu, Simonovemu sinu, Iškarijotu, v srce že vdihnil, naj ga izda« (Jn 13,2). Tudi v drugih je bilo nekaj podobnega, zato mu ni moglo biti prijetno. Kajti tako je vedno, ko je med nami napeto, ko so med nami jeza, strah, užaljenost, zamera, prizadetost. Take stvari se čutijo, tudi če se nič ne reče, tudi če nihče ne besni naglas, ker take stvari od znotraj razdvajajo skupnost. Vsak se začne umikati vase, v svoje misli, v svoja prepričanja, okoli sebe gradi utrdbo in ni prostora za nič in nikogar.  Razpadanje  Jezus je čutil vse to. In je vedel, da njegova skupnost nevidno razpada. Tega pa ni smel dopustiti. Skupnost je zanj sveta stvar, ker smo samo zaradi nje ljudje še ljudje, in zato tako pomembna, da vanjo postavi edini kraj, kjer se lahko z njim srečamo do konca časov, da, prav v tej skupnosti, v kateri ima vsakdo dovolj razlogov, da bi zbežal od nj

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.

Pustiti se premagati ljubezni

Svetloba slavno vstalega Kristusa naj prežene temine srca in duha! (iz bogoslužja velikonočne vigilije)  V današnjem jutru poti vseh ljudi, ki v svoji človeški slabotnosti usmerjamo svoje korake h grobu, k smrti, k uničenju, prestreže njegova šokantna praznina , nepričakovano presenečenje, ki nas ustavi in obrne v drugo smer. Bog je, ki v to našo temo greha, napuha, sebičnosti potiho stopa kakor luč, kot druga , alternativna možnost , da bi tako okrušil zaverovanost v lasten prav, v lastne rešitve in poglede. »Kaj pa, če nimaš prav?«  Nujni poraz Glas, ki pretrga našo slepoto, je zato tako odrešilen, ker je neizprosno drugačen od naših predstav, ker je možnost, ki je nismo predvideli, ki se nam ne zdi mogoča, morda niti pravilna ne, možnost, ki si je tudi ne želimo, ki se je kakor žene v tem našem grobu bojimo: »Stopile so ven in zbežale od groba. Trepetale so in bile vse iz sebe. In nikomur niso nič povedale, kajti bale so se.« (Mr 16,8) Se nam pač upira, ker je zato, da bi dopustili

Tone Pavček, Take dežele ni

Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.

Velikonočni ogenj

Podolgovata meglica se je vlekla nad zaspano vasjo in tik čez njo je mežikalo jutranje sonce, ko sem še zaspan in krmižljav nekaj pred sedmo zjutraj stekel proti cerkvi. Pod zvonikom se je že nabrala množica fantov, ki so stali ob ognju in se greli, vsak s svojo domačo pripravo za raznašanje, nekateri so lesne gobe nataknili kar na žico, drugi smo si jih nadrobili na koščke in jih položili na dno preluknjane konzerve, podedovane od starejših bratov.  Nekje med zaspanostjo in veselim vznemirjenjem se je vlekel dim in silil v oči, vendar je bilo v mrzlem jutru tam vendarle prijetno toplo, zato smo ostali ob ognju in potrpežljivo čakali, da bo župnik nazadnje le poškropil tisti nenavadni, jutranji kres, ki ga je navsezgodaj pripravil Jožko Mežnarjev. Potrpežljivi smo morali biti, nihče ni smel prižgati ognja pred koncem. Čim pa je župnik zamahnil z roko in se je na razžarjenih polenih razgubilo tistih nekaj blagoslovljenih kapljic, smo kot sestradane živali planili na kres, da bi čimprej