Avtoriteta in svetinja

Vzdušje v naši domovini je na strahotno nizki ravni. Ne gre samo zato, da nas stiska draginja in visoki stroški za življenje, ne samo, da nas vse, še promet na cestah spravlja v obup, ne samo, da se okoli nas vse vredne stvari, ki smo jih spoštovali in cenili, sesuvajo kakor hišice iz kart, vse to se da nekako preživeti. Bolj pa me skrbi to, da se ljudje – ne vem, ali nas želi kdo načrtno skregati ali pa je to le trend, ki se je počasi, preko naših izbir, zgradil sam od sebe – počasi obračamo drug proti drugemu in namesto brata v drugem gledamo tekmeca, morda nasprotnika, morda celo sovražnika.

Nasilje

Ljudje smo se začeli drug drugega bati, to je, kar me zares skrbi, bati se mnenja in prepričanja drugih, bati se njihove drugačnosti, bati se stika z njo. »Ne bojte se ljudi!« (Mt 10,26) pravi Jezus ob tem.

V zadnjem času namreč vidimo, kaj to ustvarja med nami: porast narcizma in sebičnosti ter z njima tako zelo povezanega nasilja, celo med mladimi in otroki, ki so samo ogledalo naše resničnosti. Pa ne govorim le o streljanju v Beogradu in prerivanju v Celju, niti ne samo o vratolomnem spustu kulture pogovora med nami, govorim o tem, kako zlahka naša družba uničuje dolgo negovane vrednote za ceno udobja in lastnega prav, za to, da bi nad drugimi – ki se jih bojimo – nekako prevladali. Tako je nekoč že bilo. In posledice teh časov še vedno čutimo v naših odnosih …

Uničene duše

Toliko uničenih duš je zaradi tega v našem svetu, toliko ran, toliko hudega … Tega se je treba bati: »Bojte se rajši tistega, ki more dušo in telo pogubiti v pekel!« (Mt 10,28). Ne ljudi, temveč tega, kar ustvarimo ljudje med seboj, kadar nismo sposobni videti drugega človeka; zla se je treba bati, sovraštva in brezbrižnosti. Tako se namreč uničujejo duše in telesa, ko živijo v peklu, pekel je življenje brez pravih vrednot, kjer ni nič več svetega in nedotakljivega, kjer je vse dovoljeno in kjer je zato tudi vse trhlo, vse lažno, vse nezanesljivo, vse tako zelo nečloveško in tuje.

Neko avtoriteto je treba imeti, da se ne nekega dne začnemo streljati tudi mi, nekaj svetega, nekaj nedotakljivega, da bi se namesto proti človeku začeli bojevati proti zlu. Samo tako se da popraviti odnose med nami, kregati se tako, da začnemo obsojati zlo, ne človeka, da se začnemo za človeka ob sebi boriti. Naša avtoriteta je Jezus Kristus: »Vsakega torej, ki me bo priznal pred ljudmi, bom tudi jaz priznal pred svojim Očetom, ki je v nebesih.« (Mt 10,32) In naša svetinja je človek: »Vredni ste več kakor veliko vrabcev.« (Mt 10,31) S tema dvema stebroma stoji vse, kar je dragocenega v našem življenju.

Vse najboljše, domovina!

(misel ob 12. navadni nedelji, leto A)

Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Potruditi se

Ne zgodi se več poredko, da mi med brskanjem po socialnem omrežju pride pred oči vabljiv naslov: »Kako shujšati brez truda.« Namenoma je tak, seveda, da bi pritegnil pozornost, kako tudi ne, saj lepo utemeljuje najpopularnejšo misel današnjega sveta, ki se razodeva tudi v bitcoinih in podobnih hitrih zaslužkih: kako dobiti čim več s čim manj truda oz. izgube. Glavna prioriteta našega sveta je pač dobiček . In čim hitrejši je, tem bolje. Trud je pri tem zgolj ovira. Ne bi šlo za tako velik problem, če ne bi podobno miselnost začeli tudi živeti , jo torej uporabljati v svojih odnosih: dobiti čim več za čim manj truda. Ali še bolje: dobiti, ne da bi bilo treba kaj dati. In tega se tako v odnosih kot tudi v finančnem svetu ne da drugače kot z goljufijo : nekdo mora nekaj izgubiti, da lahko ti nekaj pridobiš oz. zaslužiš na njegov račun. Tako je z vsem, kar je pridobljeno na lahko. »Je pač najemnik in mu za ovce ni mar.« (Jn 10,13) Opeharjeni ljudje pa drug drugega gledamo s strahom in nej

Preberite več

Tone Pavček, Take dežele ni

Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.

Preberite več

Pustiti se premagati ljubezni

Svetloba slavno vstalega Kristusa naj prežene temine srca in duha! (iz bogoslužja velikonočne vigilije) V današnjem jutru poti vseh ljudi, ki v svoji človeški slabotnosti usmerjamo svoje korake h grobu, k smrti, k uničenju, prestreže njegova šokantna praznina , nepričakovano presenečenje, ki nas ustavi in obrne v drugo smer. Bog je, ki v to našo temo greha, napuha, sebičnosti potiho stopa kakor luč, kot druga , alternativna možnost , da bi tako okrušil zaverovanost v lasten prav, v lastne rešitve in poglede. »Kaj pa, če nimaš prav?« Nujni poraz Glas, ki pretrga našo slepoto, je zato tako odrešilen, ker je neizprosno drugačen od naših predstav, ker je možnost, ki je nismo predvideli, ki se nam ne zdi mogoča, morda niti pravilna ne, možnost, ki si je tudi ne želimo, ki se je kakor žene v tem našem grobu bojimo: »Stopile so ven in zbežale od groba. Trepetale so in bile vse iz sebe. In nikomur niso nič povedale, kajti bale so se.« (Mr 16,8) Se nam pač upira, ker je zato, da bi dopustili

Preberite več

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.

Preberite več

Za limbar tvoj

Te dni so nam posebej pred očmi rane , tisočero Gospodovih ran, iz katerih lije kri in se spušča po umirajočem telesu, mnoge, neštevilne rane, ki so, kakor je rekel prav On (Mt 25,35-36), rane ljudi vseh časov, zaobjete v sveto telo, ki utrujeno in izmučeno visi na lesu človeških grehov, zločinov, napak. V opomin? V očitek? V dokaz, ki bi utemeljil primerno kazen? V odrešenje. Za limbar tvoj . Vseeno je na Kalvariji mučno, v ozračju visi bolečina, zadušljivo je v tihi zameri in prizadetosti, nemi kriki prebadajo nebo, ker je nekaj narobe, ker je nekaj zelo narobe na tem njegovem telesu (1 Kor 12,27), ki še hodi po svetu. Cerkev greši in pada in krvavi in v njej je toliko stvari grešnih in napačnih. Ker smo v njej ljudje . Toda to še ni opravičilo. Ni razlog, zaradi katerega bi samo zamahnili z roko in šli naprej. Morda smo jih že siti, vseh trpečih ljudi tega sveta, ki nam dnevno skačejo v pozornost, morda tudi že navajeni, pa vendar vsaka rana boli in kolikor prizadene tistega, ki j

Preberite več

Besede za srce

Preišči ta spletni dnevnik