Krščanstvo kot veselica

Jezus reče cestninarju Mateju: »Hodi za menoj,« in ta vstane in gre. Kdo le bi pustil denar in lagodno življenje, ki ga prinaša njegov poklic, če ne bi razumel, da je v tem klicu nekaj še lepšega, še boljšega, veliko kvalitetnejšega od tega, v čemer živi zdaj? Da bi rekel samemu sebi: »Nočem več biti cestninar, raje bom njegov učenec.« Kaj je moralo biti tako lepo? Nova pravila, nove zapovedi, nova navodila, novi grdi pogledi, ko si naredil nekaj slabega?

Veselica ali napor?

Nekaj je bilo v Jezusu, da so se mu približevali grešniki in cestninarji, morda to, da je bilo življenje z njim nasproti prejšnjemu življenju kakor veselica, kakor gostija. In za veselico je treba – bolj kot hrane in glasbe – sproščenosti, je treba sprejemanja, je treba skupaj sedeti in razumeti in odpustiti in dati priložnost. Za veselico je treba veselja – tega pa ni, kjer ni občutka, da je nekomu tvoje življenje dragoceno, da je nekomu s tabo lepo.

Krščanstvo pa smo danes naredili kot nekaj zelo farizejskega, nekaj utesnjujočega, starega in zatohlega, naredili smo ga za vrsto obveznosti, naukov in predpisov, za nekega moralnega policaja. Zanemarili smo to, da nam je v odnosih med učenci lepo. Zato odbija. Neživljenjsko je, ker gre v našem primeru za neko drugo krščanstvo, za nekakšno Prokrustovo posteljo, v kateri bi moral ustrezati idealni podobi. In nikogar ni, ki bi to zmogel.

Jezus ni »prišel klicat pravičnih, ampak grešnike.« (Mt 9,13) V resnici gre pri krščanstvu za nekaj drugega. Bog pravi: »Usmiljenja hočem.« (Mt 9,13; prim. Oz 6,6) To pomeni živeti krščanstvo. Pustiti, da veselje nad odrešenjem premaga tvoje koncepte. Ko gre za nas same ali za ljudi, s katerimi živimo.

Veselje naj premaga koncepte

Prvič, tisti koncept, da nas naša dejanja definirajo. Jezus pravi, da smo vsi od Boga ljubljeni in izbrani, da smo njegovi sinovi in hčere – to je naša definicija – in da ni ničesar, kar bi lahko to preklicalo, da si Bog glede tega ne bo premislil, ne glede na to, kaj naredimo.

Drugič, koncept, da smo nekaj vredni samo, če smo uspešni. Vsak nov začetek je pomembna stvar. Če Bog kdaj postavi kako pravilo, ga ne postavlja zato, da bi preverjal našo uspešnost, marveč zato, da bi nam pomagal k boljšim izbiram, v izogib našemu trpljenju.

Tretjič, koncept, da je usmiljenje nekaj, kar ima svojo mejo, da se torej enkrat konča. Bog je z ljubeznijo močnejši od naših grehov.

Zamislite si torej, da je krščanstvo veselica. Kaj bi morali spremeniti v našem dojemanju in obnašanju, da bi tako res tudi postalo?

(misel ob 10. navadni nedelji, leto A)

Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Pustiti se premagati ljubezni

Svetloba slavno vstalega Kristusa naj prežene temine srca in duha! (iz bogoslužja velikonočne vigilije) V današnjem jutru poti vseh ljudi, ki v svoji človeški slabotnosti usmerjamo svoje korake h grobu, k smrti, k uničenju, prestreže njegova šokantna praznina , nepričakovano presenečenje, ki nas ustavi in obrne v drugo smer. Bog je, ki v to našo temo greha, napuha, sebičnosti potiho stopa kakor luč, kot druga , alternativna možnost , da bi tako okrušil zaverovanost v lasten prav, v lastne rešitve in poglede. »Kaj pa, če nimaš prav?« Nujni poraz Glas, ki pretrga našo slepoto, je zato tako odrešilen, ker je neizprosno drugačen od naših predstav, ker je možnost, ki je nismo predvideli, ki se nam ne zdi mogoča, morda niti pravilna ne, možnost, ki si je tudi ne želimo, ki se je kakor žene v tem našem grobu bojimo: »Stopile so ven in zbežale od groba. Trepetale so in bile vse iz sebe. In nikomur niso nič povedale, kajti bale so se.« (Mr 16,8) Se nam pač upira, ker je zato, da bi dopustili

Preberite več

Tone Pavček, Take dežele ni

Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.

Preberite več

Potruditi se

Ne zgodi se več poredko, da mi med brskanjem po socialnem omrežju pride pred oči vabljiv naslov: »Kako shujšati brez truda.« Namenoma je tak, seveda, da bi pritegnil pozornost, kako tudi ne, saj lepo utemeljuje najpopularnejšo misel današnjega sveta, ki se razodeva tudi v bitcoinih in podobnih hitrih zaslužkih: kako dobiti čim več s čim manj truda oz. izgube. Glavna prioriteta našega sveta je pač dobiček . In čim hitrejši je, tem bolje. Trud je pri tem zgolj ovira. Ne bi šlo za tako velik problem, če ne bi podobno miselnost začeli tudi živeti , jo torej uporabljati v svojih odnosih: dobiti čim več za čim manj truda. Ali še bolje: dobiti, ne da bi bilo treba kaj dati. In tega se tako v odnosih kot tudi v finančnem svetu ne da drugače kot z goljufijo : nekdo mora nekaj izgubiti, da lahko ti nekaj pridobiš oz. zaslužiš na njegov račun. Tako je z vsem, kar je pridobljeno na lahko. »Je pač najemnik in mu za ovce ni mar.« (Jn 10,13) Opeharjeni ljudje pa drug drugega gledamo s strahom in nej

Preberite več

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.

Preberite več

Za limbar tvoj

Te dni so nam posebej pred očmi rane , tisočero Gospodovih ran, iz katerih lije kri in se spušča po umirajočem telesu, mnoge, neštevilne rane, ki so, kakor je rekel prav On (Mt 25,35-36), rane ljudi vseh časov, zaobjete v sveto telo, ki utrujeno in izmučeno visi na lesu človeških grehov, zločinov, napak. V opomin? V očitek? V dokaz, ki bi utemeljil primerno kazen? V odrešenje. Za limbar tvoj . Vseeno je na Kalvariji mučno, v ozračju visi bolečina, zadušljivo je v tihi zameri in prizadetosti, nemi kriki prebadajo nebo, ker je nekaj narobe, ker je nekaj zelo narobe na tem njegovem telesu (1 Kor 12,27), ki še hodi po svetu. Cerkev greši in pada in krvavi in v njej je toliko stvari grešnih in napačnih. Ker smo v njej ljudje . Toda to še ni opravičilo. Ni razlog, zaradi katerega bi samo zamahnili z roko in šli naprej. Morda smo jih že siti, vseh trpečih ljudi tega sveta, ki nam dnevno skačejo v pozornost, morda tudi že navajeni, pa vendar vsaka rana boli in kolikor prizadene tistega, ki j

Preberite več

Besede za srce

Preišči ta spletni dnevnik