Tlak Trga republike

V zadnjem času smo imeli že precej protestov, trume so se zbirale in vozile mimo parlamenta, traktorji, kolesa, množice ljudi, takih in drugačnih, levih in desnih, črnih in rdečih so gladile trde kocke na Trgu republike. Dobro se mi zdi to dogajanje, vsaka ljubezen se gradi tako, vsak odnos, ko se brusimo, šele postajamo drug drugemu bolj ustrezni in skladni. Bolj primerni za življenje drug z drugim. Trg republike bi moral biti vedno poln, republika je namreč latinska beseda, »res publica«, to pa je »skupna«, »javna reč«, torej stvar vseh ljudi, da povemo drugače, tako lepo in skrbno položene grobe granitne kocke na trgu, da se na njih nihče ne spotakne, pade, zakrvavi, izkrvavi. Zato je protestiranje, če je to borba za dobro in prav, vedno zelo plemenit izraz ljubezni. Razen če …

Razen če protestiramo samo zase. Nisem dobro gledal, kdo se je teh zborovanj udeležil, toda če bi šlo res za ljubezen, pravičnost, sožitje in ne za lastni žep, potem bi morali tam stati vsi ljudje, ne samo tisti (ali sploh ne tisti), ki jim je nek protest v korist. Pravičnost in ljubezen sta pač nekaj, kar zadeva nas vse, celotno družbo, ker smo drug z drugim prepleteni, drug poleg drugega položeni v tlak na Trgu republike. Saj vem, da sem idealist. Bodimo realni, kdo le bi se vendar tja odpravil zmrzovat na deževen dan, če ne bi šlo za njegovo korist? Toda treba je reči in treba se je spomniti, da gre pri protestih za nekaj zelo pomembnega: s tem, da sem tam, povem, da mi je za nekoga mar. Ni mi vseeno. Nekoga brusim na njih, ne politikov, ne nasprotnikov, ne, pravičnost brusim, to, da bo drug drugemu ob meni prijetno, da bo dihal, kakor diha svoboden in dostojanstva vreden človek, zato gremo na proteste, da s tem izkažem ljubezen do vseh ljudi, ker nas to vse zadeva. Tako ljubim domovino.

Kajti domovina smo ljudje na tem svetem kosu zemlje, sosedje, bližnji in daljni, in vsi vdelani v tlak Trga republike. Na njem smo tistega daljnega dne zapeli neko pesem, ki jo ponavljamo kar naprej, ob zmagah in porazih, »da rojak prost bo vsak, ne vrag, le sosed bo mejak.« In moramo misliti resno, brusiti se, ne z nasiljem, ampak z resnico, ne z udarci, temveč z zdravljenjem ran, s pravičnostjo in ljubeznijo, da se izbrusimo do človeškosti v nas. Da bo tako ta tlak res podlaga novim in novim generacijam Slovenk in Slovencev, da bi skupaj hodili, peli himno, se veselili in jokali, protestirali in se upirali, ne da bi se ob tem spotikali in padali in krvaveli.

In za brušenje je treba ljubezni, ljubezni vztrajanja in vračanja, ko smo se enkrat v jezi in ranjenosti obrnili stran, ljubezni, ki je odločitev in nič drugega, odločitev, da ostanem in da se bom pustil brusiti, (po)trpeti, vedno znova začeti, tudi ko sem utrujen, res, nič romantičnega, nič instagramskega, le trda in neizprosna resničnost, ki jo je treba živeti drug z drugim, ker nas je Bog ustvaril za sosede, za mejake, ne za vrage, za ljudi, vsakega s svojim srcem, vsakega s svojo težko rano v njem.

Domovino ljubimo, ko postanemo drug drugemu sosedje.

(uvodnik revije Ognjišče, junij 2023; misel ob dnevu državnosti)

Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Potruditi se

Ne zgodi se več poredko, da mi med brskanjem po socialnem omrežju pride pred oči vabljiv naslov: »Kako shujšati brez truda.« Namenoma je tak, seveda, da bi pritegnil pozornost, kako tudi ne, saj lepo utemeljuje najpopularnejšo misel današnjega sveta, ki se razodeva tudi v bitcoinih in podobnih hitrih zaslužkih: kako dobiti čim več s čim manj truda oz. izgube. Glavna prioriteta našega sveta je pač dobiček . In čim hitrejši je, tem bolje. Trud je pri tem zgolj ovira. Ne bi šlo za tako velik problem, če ne bi podobno miselnost začeli tudi živeti , jo torej uporabljati v svojih odnosih: dobiti čim več za čim manj truda. Ali še bolje: dobiti, ne da bi bilo treba kaj dati. In tega se tako v odnosih kot tudi v finančnem svetu ne da drugače kot z goljufijo : nekdo mora nekaj izgubiti, da lahko ti nekaj pridobiš oz. zaslužiš na njegov račun. Tako je z vsem, kar je pridobljeno na lahko. »Je pač najemnik in mu za ovce ni mar.« (Jn 10,13) Opeharjeni ljudje pa drug drugega gledamo s strahom in nej

Preberite več

Tone Pavček, Take dežele ni

Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.

Preberite več

Pustiti se premagati ljubezni

Svetloba slavno vstalega Kristusa naj prežene temine srca in duha! (iz bogoslužja velikonočne vigilije) V današnjem jutru poti vseh ljudi, ki v svoji človeški slabotnosti usmerjamo svoje korake h grobu, k smrti, k uničenju, prestreže njegova šokantna praznina , nepričakovano presenečenje, ki nas ustavi in obrne v drugo smer. Bog je, ki v to našo temo greha, napuha, sebičnosti potiho stopa kakor luč, kot druga , alternativna možnost , da bi tako okrušil zaverovanost v lasten prav, v lastne rešitve in poglede. »Kaj pa, če nimaš prav?« Nujni poraz Glas, ki pretrga našo slepoto, je zato tako odrešilen, ker je neizprosno drugačen od naših predstav, ker je možnost, ki je nismo predvideli, ki se nam ne zdi mogoča, morda niti pravilna ne, možnost, ki si je tudi ne želimo, ki se je kakor žene v tem našem grobu bojimo: »Stopile so ven in zbežale od groba. Trepetale so in bile vse iz sebe. In nikomur niso nič povedale, kajti bale so se.« (Mr 16,8) Se nam pač upira, ker je zato, da bi dopustili

Preberite več

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.

Preberite več

Za limbar tvoj

Te dni so nam posebej pred očmi rane , tisočero Gospodovih ran, iz katerih lije kri in se spušča po umirajočem telesu, mnoge, neštevilne rane, ki so, kakor je rekel prav On (Mt 25,35-36), rane ljudi vseh časov, zaobjete v sveto telo, ki utrujeno in izmučeno visi na lesu človeških grehov, zločinov, napak. V opomin? V očitek? V dokaz, ki bi utemeljil primerno kazen? V odrešenje. Za limbar tvoj . Vseeno je na Kalvariji mučno, v ozračju visi bolečina, zadušljivo je v tihi zameri in prizadetosti, nemi kriki prebadajo nebo, ker je nekaj narobe, ker je nekaj zelo narobe na tem njegovem telesu (1 Kor 12,27), ki še hodi po svetu. Cerkev greši in pada in krvavi in v njej je toliko stvari grešnih in napačnih. Ker smo v njej ljudje . Toda to še ni opravičilo. Ni razlog, zaradi katerega bi samo zamahnili z roko in šli naprej. Morda smo jih že siti, vseh trpečih ljudi tega sveta, ki nam dnevno skačejo v pozornost, morda tudi že navajeni, pa vendar vsaka rana boli in kolikor prizadene tistega, ki j

Preberite več

Besede za srce

Preišči ta spletni dnevnik