Polšji lov
Takole je bilo: po dolgem dnevu s Plamenčki, vrhpoljsko mladino, po igrah in katehezah in tradicionalnem zaključku pri ognju sem se s spalno vrečo zavlekel v osamljen senik, mejdun, kako je lepo v hladni poletni noči zaspati na senu, napravim se, še z napol odprtimi očmi nekako do konca zmolim brevir, ravno odložim očala in tik preden dokončno utonem v spanec, me prebode nekakšno hrkanje. Sprva temu ne posvetim pozornosti, samo obrnem se, da spalka s senom zašumi pod menoj. In ko ima ravno spet vse potihniti, spet to hrkanje, kihanje, cmokanje in zraven še praskanje. Vzamem baterijo in gledam. Ničesar ne vidim. Vstanem, se malce sprehodim in potem zagledam nad sabo samo dolg rep, ki smukne v lino. Sprožim par glasov, zaploskam, tako bom polha zagotovo odgnal. In sem ga res. Za uro ali dve. Še pred jutrom pa me je zbudil pravi rompompom, kakor da so imeli tam gori pod streho zabavo, morda celo pojedino, glede na to, da je bil žir prav na vogalu … In nisem več zaspal. Nisem ga znal ...