Besede za srce

Moj ljubi sveti Miklavž, čakam te. Tiho, v vznemirjenem pričakovanju in s sijočimi očmi, ki verjamejo, ki upajo, ki sanjajo. Kakor vsako leto doslej tudi nocoj pogledujem skozi okno in prisluškujem, ali boš prišel, ali se boš spomnil tudi name. Posodo sem ti pripravil. Čisto tako je, kot takrat, ko sem bil še otrok, ko mi je mama s skrbjo naročila, naj vendarle pripravim dovolj veliko skledo, da bo šlo notri vse, kar ima Miklavž zame. Velika skleda je, saj boš videl. Pa ne zato, ker si veliko stvari zaslužim, ampak ker jih veliko potrebujem. Manjka mi volje in energije, da bi končal, kar sem začel. Manjka mi vere v zmago lepega in dobrega v teh mrzlih dneh mnogih preizkušenj. Manjka mi miru. Manjka mi narave, burje in belega snega. Najbolj mi manjkajo ljudje, ki jih imam rad. Nocoj si upam tudi po malem jokati, da sem sam, sam sredi velikega mesta, ki svetlo in hrupno, pa nima kaj povedati in ne zna pogledati v oči kot tisti moji dragi ljudje, ki jih danes tako zelo pogreš...

8. dan posta « Nel mezzo del cammin di nostra vita mi ritrovai per una selva oscura, ché la diritta via era smarrita. » (Dante, Božanska komedija )* Dragi Neznani, Nocoj te prosim za nekoga v težavah, v res globokih težavah. Nimam drugega, vse moje besede so v takih trenutkih stiske samo plehka varianta niča. To sem se naučil tedaj, ko sem bil tudi sam sredi takšne temne doline, v kateri je on. Tudi ta moja prošnja bo zato samo molčanje, samo molčanje pred nečim, kar je tako zelo večje od mene, kot ti. Neznano. Nerazumljivo. Tako nerazumljivo, da kdaj postanem kar utrujen. Kot naprimer danes pri predavanju o Bibliji in literaturi, ko je profesorja zaneslo tako daleč v njegove lastne misli, v svet, ki ga obvlada, da počasi nisem razumel, kaj hoče reči in kako je to povezano s prejšnjim, in da se mi na neki točki njegovega potovanja preprosto ni več dalo slediti. Mislim, da je tako tudi tistemu, za katerega te prosim. Ne da se mu več. Pretežko je. In popolnoma ga razum...

Dragi sveti Miklavž! Morda me tokrat ne boš prepoznal po pisavi. Drugačna je kot takrat, ko sem ti pisal kot mali Marko, z ročicami, umazanimi od flomastra, in s sijočimi očmi, ki so v resnici verjele, da boš moje pismo vzel s police, ga prebral in izpolnil želje, ki sem ti jih napisal z nerodnimi črkami. Drugačna je, ker sem drugačen tudi jaz. Koliko stvari se je spremenilo od takrat, ko sem ti zadnjič pisal. Končal sem šolo, pa jo spet začel. Naredil sem nekaj velikih neumnosti, zaradi še zdaj prejočem katero od črnih noči. In bil sem pomemben, cenili so me. Srečal sem mnogo ljudi, več dobrih, kot slabih. In užil sem življenje v vsej sladkosti in grenkobi, ki jo premore. Drugačen sem, veš, res sem drugačen. Ta večer pa je še vedno isti kot takrat. In v njem sem vsako leto isti tudi jaz: mali Marko, ki z vznemirjenjem čaka tvoj tihi prihod - in ti piše pismo. Ker želim biti nocoj, vsaj za en večer, spet tako preprost, kot sem bil takrat. Ni lahko, veš. Vmes so me ljudje hiteli p...