Temni gozd

8. dan posta


« Nel mezzo del cammin di nostra vita
mi ritrovai per una selva oscura,
ché la diritta via era smarrita. »
(Dante, Božanska komedija)*

Dragi Neznani,

Nocoj te prosim za nekoga v težavah, v res globokih težavah. Nimam drugega, vse moje besede so v takih trenutkih stiske samo plehka varianta niča. To sem se naučil tedaj, ko sem bil tudi sam sredi takšne temne doline, v kateri je on. Tudi ta moja prošnja bo zato samo molčanje, samo molčanje pred nečim, kar je tako zelo večje od mene, kot ti. Neznano. Nerazumljivo.

Tako nerazumljivo, da kdaj postanem kar utrujen. Kot naprimer danes pri predavanju o Bibliji in literaturi, ko je profesorja zaneslo tako daleč v njegove lastne misli, v svet, ki ga obvlada, da počasi nisem razumel, kaj hoče reči in kako je to povezano s prejšnjim, in da se mi na neki točki njegovega potovanja preprosto ni več dalo slediti. Mislim, da je tako tudi tistemu, za katerega te prosim. Ne da se mu več. Pretežko je. In popolnoma ga razumem. Kdo bi še hodil, ko ne vidi več poti naprej?

Abram je imel ravno tako težko življenjsko zgodbo. Umrl mu je brat. Zato so se z družino preselili. Šli so, vztrajali so, trudili so se. Potem je izvedel, da ne bo mogel imeti otrok. Nekako je stisnil zobe in šel naprej. Potem mu je umrl oče. Takrat se je ustavil. Bil je utrujen. Ni mogel več. In potem si vendarle odgovoril na molitve. Rekel si: "Pojdi. Hodi naprej." (1 Mz 12,1)

Verjetno je to res vse, kar lahko človek stori. Da je potrpežljiv na svoji poti. Da hodi naprej. Da se ne ustavlja, ko se mu ne zdi smiselno hoditi naprej. Kdaj pa sploh je smiselno? Bolj kot živim, bolj vidim, da moja vera nikdar ne bo gotovost, varnost, topla duplinica. Nikakršen odnos, sploh pa odnos s tabo nikdar ne bo udobje. Ko vera postane udobje, sem začel hoditi za bogom, ki sem si ga napravil sam. In me je vedno manj. Vedno manj sem jaz, ko je tako.

Tvoja pot je težka, prekleto težka je. Ne maram je, ker ne pustiš, da bi se kdaj odpočil. Od mene hočeš samo boj, nenehen boj in trud in hojo, ko ne vidim niti za korak naprej. Stalno spraševanje brez odgovorov, stalno vznemirjanje mojih varnih kotičkov, stalno sprejemanje nesprejemljivega in razumevanje nerazumljivega. Zakaj? Zakaj vse to?

Ker rasem, ko hodim slep.

Spomni me na to, ko bom preklinjal tvojo tišino.

---

*Na sredi našega življenja póta
sem gozdu črnemu zašel v globine, 
ker me na stranpot je zavedla zmota.
(prevod: Andrej Capuder)

Komentarji