Preskoči na glavno vsebino

Temni gozd

8. dan posta


« Nel mezzo del cammin di nostra vita
mi ritrovai per una selva oscura,
ché la diritta via era smarrita. »
(Dante, Božanska komedija)*

Dragi Neznani,

Nocoj te prosim za nekoga v težavah, v res globokih težavah. Nimam drugega, vse moje besede so v takih trenutkih stiske samo plehka varianta niča. To sem se naučil tedaj, ko sem bil tudi sam sredi takšne temne doline, v kateri je on. Tudi ta moja prošnja bo zato samo molčanje, samo molčanje pred nečim, kar je tako zelo večje od mene, kot ti. Neznano. Nerazumljivo.

Tako nerazumljivo, da kdaj postanem kar utrujen. Kot naprimer danes pri predavanju o Bibliji in literaturi, ko je profesorja zaneslo tako daleč v njegove lastne misli, v svet, ki ga obvlada, da počasi nisem razumel, kaj hoče reči in kako je to povezano s prejšnjim, in da se mi na neki točki njegovega potovanja preprosto ni več dalo slediti. Mislim, da je tako tudi tistemu, za katerega te prosim. Ne da se mu več. Pretežko je. In popolnoma ga razumem. Kdo bi še hodil, ko ne vidi več poti naprej?

Abram je imel ravno tako težko življenjsko zgodbo. Umrl mu je brat. Zato so se z družino preselili. Šli so, vztrajali so, trudili so se. Potem je izvedel, da ne bo mogel imeti otrok. Nekako je stisnil zobe in šel naprej. Potem mu je umrl oče. Takrat se je ustavil. Bil je utrujen. Ni mogel več. In potem si vendarle odgovoril na molitve. Rekel si: "Pojdi. Hodi naprej." (1 Mz 12,1)

Verjetno je to res vse, kar lahko človek stori. Da je potrpežljiv na svoji poti. Da hodi naprej. Da se ne ustavlja, ko se mu ne zdi smiselno hoditi naprej. Kdaj pa sploh je smiselno? Bolj kot živim, bolj vidim, da moja vera nikdar ne bo gotovost, varnost, topla duplinica. Nikakršen odnos, sploh pa odnos s tabo nikdar ne bo udobje. Ko vera postane udobje, sem začel hoditi za bogom, ki sem si ga napravil sam. In me je vedno manj. Vedno manj sem jaz, ko je tako.

Tvoja pot je težka, prekleto težka je. Ne maram je, ker ne pustiš, da bi se kdaj odpočil. Od mene hočeš samo boj, nenehen boj in trud in hojo, ko ne vidim niti za korak naprej. Stalno spraševanje brez odgovorov, stalno vznemirjanje mojih varnih kotičkov, stalno sprejemanje nesprejemljivega in razumevanje nerazumljivega. Zakaj? Zakaj vse to?

Ker rasem, ko hodim slep.

Spomni me na to, ko bom preklinjal tvojo tišino.

---

*Na sredi našega življenja póta
sem gozdu črnemu zašel v globine, 
ker me na stranpot je zavedla zmota.
(prevod: Andrej Capuder)

Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Ljubezen do konca

Skazal je svojim ljubezen do konca . (Jn 13,1)  Jezusu ni moglo biti prijetno pri mizi. To je bil namreč že trenutek, »ko je bil hudič Judu, Simonovemu sinu, Iškarijotu, v srce že vdihnil, naj ga izda« (Jn 13,2). Tudi v drugih je bilo nekaj podobnega, zato mu ni moglo biti prijetno. Kajti tako je vedno, ko je med nami napeto, ko so med nami jeza, strah, užaljenost, zamera, prizadetost. Take stvari se čutijo, tudi če se nič ne reče, tudi če nihče ne besni naglas, ker take stvari od znotraj razdvajajo skupnost. Vsak se začne umikati vase, v svoje misli, v svoja prepričanja, okoli sebe gradi utrdbo in ni prostora za nič in nikogar.  Razpadanje  Jezus je čutil vse to. In je vedel, da njegova skupnost nevidno razpada. Tega pa ni smel dopustiti. Skupnost je zanj sveta stvar, ker smo samo zaradi nje ljudje še ljudje, in zato tako pomembna, da vanjo postavi edini kraj, kjer se lahko z njim srečamo do konca časov, da, prav v tej skupnosti, v kateri ima vsakdo dovolj razlogov, da bi zbežal od nj

Pustiti se premagati ljubezni

Svetloba slavno vstalega Kristusa naj prežene temine srca in duha! (iz bogoslužja velikonočne vigilije)  V današnjem jutru poti vseh ljudi, ki v svoji človeški slabotnosti usmerjamo svoje korake h grobu, k smrti, k uničenju, prestreže njegova šokantna praznina , nepričakovano presenečenje, ki nas ustavi in obrne v drugo smer. Bog je, ki v to našo temo greha, napuha, sebičnosti potiho stopa kakor luč, kot druga , alternativna možnost , da bi tako okrušil zaverovanost v lasten prav, v lastne rešitve in poglede. »Kaj pa, če nimaš prav?«  Nujni poraz Glas, ki pretrga našo slepoto, je zato tako odrešilen, ker je neizprosno drugačen od naših predstav, ker je možnost, ki je nismo predvideli, ki se nam ne zdi mogoča, morda niti pravilna ne, možnost, ki si je tudi ne želimo, ki se je kakor žene v tem našem grobu bojimo: »Stopile so ven in zbežale od groba. Trepetale so in bile vse iz sebe. In nikomur niso nič povedale, kajti bale so se.« (Mr 16,8) Se nam pač upira, ker je zato, da bi dopustili

Tone Pavček, Take dežele ni

Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.

Potruditi se

Ne zgodi se več poredko, da mi med brskanjem po socialnem omrežju pride pred oči vabljiv naslov: »Kako shujšati brez truda.« Namenoma je tak, seveda, da bi pritegnil pozornost, kako tudi ne, saj lepo utemeljuje najpopularnejšo misel današnjega sveta, ki se razodeva tudi v bitcoinih in podobnih hitrih zaslužkih: kako dobiti čim več s čim manj truda oz. izgube. Glavna prioriteta našega sveta je pač dobiček . In čim hitrejši je, tem bolje. Trud je pri tem zgolj ovira.  Ne bi šlo za tako velik problem, če ne bi podobno miselnost začeli tudi živeti , jo torej uporabljati v svojih odnosih: dobiti čim več za čim manj truda. Ali še bolje: dobiti, ne da bi bilo treba kaj dati. In tega se tako v odnosih kot tudi v finančnem svetu ne da drugače kot z goljufijo : nekdo mora nekaj izgubiti, da lahko ti nekaj pridobiš oz. zaslužiš na njegov račun. Tako je z vsem, kar je pridobljeno na lahko. »Je pač najemnik in mu za ovce ni mar.« (Jn 10,13) Opeharjeni ljudje pa drug drugega gledamo s strahom in nej