Gneča

7. dan posta


8. marec so si delavci na rimskem javnem prometu izbrali za dela prost dan. To pomeni, da so stavkali. Kot vsakič na dva tedna. Zato so danes mnogi odšli v center z avtom. Poleg tega so v centru ob tem dnevu priredili zborovanje žensk (ne vem, za katero pravico že ali proti kateri stvari, ki v družbi ne funkcionira). Par ulic okrog Koloseja je bilo tako zaprtih. In če človek pride v center ob prometni konici ob šestih zvečer, potem je nekaj najbolj normalnega, da več časa preživi na avtobusu kot v predavalnici.

Težki so časi gneče v življenju. Človek bi rad nekaj rešil, pa se na vsak problem naložita še druga dva in kmalu je vse tako zabasano, da te prime panika. Takrat človek naredi največ napačnih stvari in največ škode. Ponavadi smo jezni na vse, najbolj pa nase, ker smo tako zelo nemočni. Toda v trenutku nemoči je najbolje - ostati nemočen. Počakati, da stvari stečejo same od sebe. Ker je njihova naravna pot v tem, da minevajo. Kot ta dan. Kot jaz. Kot vse stvari na tem svetu. To sem se naučil, ko sem sprevidel, da največji kaos v Rimu ni ob jutranji ali popoldanski prometni konici, ampak takrat, kadar se na križišča spravijo policisti ...

Še zjutraj nisem vedel, kako bom popoldne prišel na faks. Pa je nekako šlo. Linija 118 je slučajno danes štrajkala stavko. Gospod poskrbi. (1 Mz 22,14)

Vedno pride kaka taka 118. In če je ni, je bolje ostati doma.

Komentarji