Izmuzljivost

6. dan posta


Zunaj piha veter. Tak, pravi veter, in jaz se takoj počutim bolj domače. Sedim za mizo. Berem vzporedne odlomke o Jezusovem vstajenju pri Marku, Mateju in Luku, iščem razlike in podobnosti med njimi in vsake toliko zavzdihnem nad seboj. Vse mi je tako skrito in zastrto. Ne vem, kako naj se lotim in kje naj zagrabim. Vse, kar napišem, je zmedeno in moje misli povsem raztrgane. Ta stvar je kot jegulja. Kamorkoli jo primeš, se ti izmuzne iz rok.

Oblačen dan prekine nekoliko bolj svetla stena nasproti pisalne mize. Dvignem se pogledat. Oblačna monolitna plošča se na zahodu končuje in njen rob je zlat kakor nasmeh Boga. Oblečem se in v naglici  na teraso, se nastavim soncu in zaprem oči. Vsega pet minut sije. Povsem dovolj, da se človeku popolnoma obrne dan.

Morda nikdar ne bomo razumeli svojega življenja, dogodkov v njem, preobratov, brezizhodnih situacij, trgank, kolažev. Še bolj kot težki, so izmuzljivi. Tako kot Bog, ki se pokaže takrat, ko ga ne pričakuješ, in tako, da preseneti.

Nekatere zgodbe je treba velikokrat prebrati, da bi jih razumeli. Nekatere zgodbe je treba brati celo življenje. Nekatere je treba živeti.

Komentarji