Gregorjevo (12.3.)

9. dan posta


Na gregorjevo se ptički ženijo. In na gregorjevo se luč v vodo vrže. Zato je ta praznik zame eden najlepših - in najpomembnejših, kar zadeva postni čas.

Pred reformo koledarja je bilo namreč gregorjevo prvi dan pomladi. Ljudje so praznovali začetek časa, ko je dan postal daljši kakor noč. Delavci, ki so do tedaj morali delati ob umetni svetlobi, so luč "vrgli v vodo". Odtod "gregorčki", svetle oz. goreče ladjice, ki jih v mnogih krajih otroci spuščajo po potokih in ki ljudem oznanjajo svetlejše in lepše čase.

Poleg tega je to dan, ko ptice začnejo močneje peti, zato so rekli, da "se ženijo". Dekleta so se po običaju na gregorjevo ozirala v nebo. Prva ptica, ki jo je dekle videlo, je seveda naznanila, kakšen bo njen mož. Zato je ta dan postal tudi praznik tistih, ki se imajo radi.

To je torej praznik ljudi, ki so začutili, kako veliko spremembo v človeku naredi življenje, ko mu pustimo, da vstopi v nas. Kajti porajajoče se novo življenje, ki ga slutimo v poganjanju zelenja, v žvrgolenju ptic, v daljšanju dneva in krajšanju noči je edino, ki lahko v nas sproži veselje. In ta praznik je spodbuda, naj pustimo življenju prostor v našem vsakdanu. Da zavržemo mrtve navade, zamere, togosti in strahove, predsodke in prepričanja. Da si dovolimo, da nekdo stopi v nas, v naše od rutine mrtvo življenje, z vsem tveganjem, ki ga to prinaša. Življenje pač v nas drugače ne more priti. Kajti življenje vedno pride od zunaj, preko drugega, preko svetlobe in preko ljubezni.

Komentarji