Preskoči na glavno vsebino

Provokacija

4. postna nedelja



»… ampak da se na njem razodenejo Božja dela.« (Jn 9,3)

Rad imam burjo. Tako zelo vse prečisti, zrak in glavo … in tudi srce. Človek ob njej občuti neko novo svobodo, ker odnaša odvečno, da ostane bistveno. Tako naravnost uživam, ko mi veter spodnaša temelje in me guga med vožnjo po cesti. Z veseljem opazujem zunanjost, ki je taka kot jaz: modro nebo in oblaki, ki se podijo po njem, drevesa, ki se uklanjajo moči narave – in vse polno plastičnih vrečk in ostala svinjarija, ki se je nabrala na ograji.

Evangelij nas čisti tako, da provocira, da sprašuje, da vznemirja, da dreza prav tja, kjer smo mislili, da smo najboljši in najmočnejši. Kamen spotike je, ne pa naša potrditev. Tisti nebodigatreba, ki vedno sesuva naš mir in dobro počutje. Tako se mi velikokrat zgodi, da ob toplem zadovoljstvu, kako dober človek sem, doživim kak hladen tuš. Prejšnji teden sem se jezil, ker mi je nekdo iz skupnega hladilnika kradel jogurte. Ko sem razmišljal, da bi mu napisal sporočilo – nekaj v zvezi s sedmo zapovedjo – sem se spomnil na svoje rabutanje češenj. In sem se hitel opravičevati, češ, da to ni isto, da se tisto skoraj ne pozna. In sem moral pred seboj umolkniti.

»Kako moreš reči svojemu bratu: ›Pústi, da vzamem iver iz tvojega očesa,‹ če imaš sam bruno v očesu?« (Mt 7,3)

Evangelij vedno provocira. In če ne provocira, ga ne razumem pravilno. Evangelij je namreč namenjen temu, da slepim vrača vid. In slep človek je vedno izgubljen človek, čeprav se tega vedno ne zaveda. Zato Jezus zdravi tako, da provocira. Da opozarja na stvari, ki so napačne. Ki me uničujejo, pa jih sam ne vidim. Neprijeten je. Pred mano postavlja moje temne plati, moje slabosti, ki jih ne maram ali jih ne znam videti. Ne zato, da bi me uničil, da bi me potrl in mi povedal, da sem ničvrednež. Ampak da bi se jih zavedal. In da bi s tem, da se jih zavedam, zrasel. Kdor ima temne plati, ima vedno prostor za rast.

Čudna igra življenja je to … da si slep, ko misliš, da vidiš. In da vidiš, ko ugotoviš, da si slep. To je sporočilo zgodbe o sleporojenem človeku. Vedno hodimo med slepoto in lučjo in prav kmalu je vse lahko obratno, kot si mislimo. Zato je zdravo vedno ostati na poti. Ostati učenec. Hoditi in ne počivati. Ker dober človek ni tisti, ki ne greši, ampak tisti, ki se zaveda tega, da je grešnik.

Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.

Tone Pavček, Take dežele ni

Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.

Spomladansko pospravljanje

Marsikdaj se spovedi izogibamo tako, da rečemo, da vedno povemo iste grehe in da je zato k spovedi nepotrebno iti. Toda to bi bilo najslabše, kar bi storili, ker je jasno, da se, čeprav pospravljanja nihče ne mara, tega vendarle lotimo, da se ne bi v svojih bivališčih utopili v smeteh, prahu in ostali odvečnosti. Vedno je to treba narediti, ker človek ne začne delati slabega, dokler se tega slabega pri samem sebi, v svojem templju, tako ne navadi, da mu postane normalno . Takrat se začne težava.  In Judom je postalo nekaj normalnega, da so bili v templju, na najsvetejšem kraju njihove dežele, prodajalci volov, ovc in golobov ter menjalci denarja , seveda zaradi praktičnosti, pa vendar, tam so bile vsakodnevno stvari, ki tja, na kraj molitve , daritve, zaveze, ne spadajo, in jim je bilo to nekaj običajnega – sicer ne bi tako začudeno vprašali Jezusa, ki se mu je to zdelo nadvse ostudno: »Kakšno znamenje nam pokažeš, da smeš takó delati?« (Jn 2,18)  »On pa je govóril o templju svojega te

Vrata, vratca, vrtec, roža

Nič ne vem, kaj bo s tem septembrom, kaj bo z doslej tako uveljavljenim letnim redom, šola, verouk, skupine, kakor daljno obzorje je vse pred menoj, za hribom pa … tam so morda oblaki, morda nevihta, vihar, potres, ki cepi skale, morda kakor tih šepet lahno šumljanje … Res, saj je tako v vsakem času, vedno je bilo tako, dokler se nismo upijanili z mislijo, da vse obvladamo in razumemo, da nam nihče nič ne more, da imamo Boga samo še za kmete in za nedeljski krožek. Zdaj pa … kot da se vse začenja na novo, na nek način me zabava naš bes iz nemoči, ko ne vemo, ali bodo paradižniki na vrtu sploh preživeli prihajajoče neurje … in se spet učimo biti brez moči, učimo se spet biti ljudje, bi rekel, in se odrekati vlogi boga, ki smo se je – treba je biti pošten – v našem svetu preslabo lotili.  Čeprav trideset let pozneje, je spet, kot da sem prvič pred vrati osnovne šole, mali Marko, povsem nemočen in nebogljen pred življenjem, s čudno mešanico strahu, pričakovanja in sladkega vznemirjenja.

Ko Gospod stopi v kaos

»Kako se bo to zgodilo?« (Lk 1,34)  Nemogoče se nam zdi, da bi znotraj tega kaosa, ki danes vlada v svetu, v tej zlobi ljudi in družbe, celo Cerkve še bilo mogoče kaj popraviti, brezupno zgleda, nerešljivo. In navadili smo se, da se takrat, ko je neka stvar preveč pokvarjena, te ne splača več popravljati, da jo je bolje zavreči in kupiti novo.  Toda »pri Bogu ni nič nemogoče.« (Lk 1,37)  Bog ne obupa. Z neko vsakič novo ponudbo se splazi v človeštvo, nad katerim so že vsi obupali, poišče v njem košček dobrega in svetega, vedno je v njem, Marijo, in »pride k njej«, se ji približa. Spozna njen strah in ovire, tolaži jo in miri in začne popravljati to ranjeno človeštvo: tako, da sam stopi vanj, da se poistoveti z njim, da živi njegove skušnjave in njegove težave, bremena, strahove, skrbi. Človeka spreminja tako, da se ob njem sam spremeni. Privzema rane in vprašanja in postaja človek .  Obupal bi nad tem svetom in nad seboj, če ne bi vedel, da Bog tako potiho, v nekem zanikrnem Nazaretu n