Provokacija

4. postna nedelja



»… ampak da se na njem razodenejo Božja dela.« (Jn 9,3)

Rad imam burjo. Tako zelo vse prečisti, zrak in glavo … in tudi srce. Človek ob njej občuti neko novo svobodo, ker odnaša odvečno, da ostane bistveno. Tako naravnost uživam, ko mi veter spodnaša temelje in me guga med vožnjo po cesti. Z veseljem opazujem zunanjost, ki je taka kot jaz: modro nebo in oblaki, ki se podijo po njem, drevesa, ki se uklanjajo moči narave – in vse polno plastičnih vrečk in ostala svinjarija, ki se je nabrala na ograji.

Evangelij nas čisti tako, da provocira, da sprašuje, da vznemirja, da dreza prav tja, kjer smo mislili, da smo najboljši in najmočnejši. Kamen spotike je, ne pa naša potrditev. Tisti nebodigatreba, ki vedno sesuva naš mir in dobro počutje. Tako se mi velikokrat zgodi, da ob toplem zadovoljstvu, kako dober človek sem, doživim kak hladen tuš. Prejšnji teden sem se jezil, ker mi je nekdo iz skupnega hladilnika kradel jogurte. Ko sem razmišljal, da bi mu napisal sporočilo – nekaj v zvezi s sedmo zapovedjo – sem se spomnil na svoje rabutanje češenj. In sem se hitel opravičevati, češ, da to ni isto, da se tisto skoraj ne pozna. In sem moral pred seboj umolkniti.

»Kako moreš reči svojemu bratu: ›Pústi, da vzamem iver iz tvojega očesa,‹ če imaš sam bruno v očesu?« (Mt 7,3)

Evangelij vedno provocira. In če ne provocira, ga ne razumem pravilno. Evangelij je namreč namenjen temu, da slepim vrača vid. In slep človek je vedno izgubljen človek, čeprav se tega vedno ne zaveda. Zato Jezus zdravi tako, da provocira. Da opozarja na stvari, ki so napačne. Ki me uničujejo, pa jih sam ne vidim. Neprijeten je. Pred mano postavlja moje temne plati, moje slabosti, ki jih ne maram ali jih ne znam videti. Ne zato, da bi me uničil, da bi me potrl in mi povedal, da sem ničvrednež. Ampak da bi se jih zavedal. In da bi s tem, da se jih zavedam, zrasel. Kdor ima temne plati, ima vedno prostor za rast.

Čudna igra življenja je to … da si slep, ko misliš, da vidiš. In da vidiš, ko ugotoviš, da si slep. To je sporočilo zgodbe o sleporojenem človeku. Vedno hodimo med slepoto in lučjo in prav kmalu je vse lahko obratno, kot si mislimo. Zato je zdravo vedno ostati na poti. Ostati učenec. Hoditi in ne počivati. Ker dober človek ni tisti, ki ne greši, ampak tisti, ki se zaveda tega, da je grešnik.

Komentarji