Poezija

18. dan posta, svetovni dan poezije


Premalokrat si takole sredi šumenja vetra v mladem listju in pod nežno toploto pomladnega sonca privoščim edino pesniško zbirko, ki sem si jo prinesel v Rim. Srečko Kosovel in njegova zbrana dela je bila prva knjiga, ki sem jo položil v škatlo za Rim, da pojde z menoj na tuje. Ker brez poezije preprosto ne morem živeti, sem si mislil. Pa sem zmogel "preživeti". Le da sem tako s svojim pogledom pač oral po cestah in ulicah, po luknjah vsakdana, in sem pozabil gledati navzgor. Pozabil sem gledati nebo. Pozabil sem se takole vsak dan malce dvigniti nad vse, stopiti ven in tam živeti, ne se samo preživljati.

Kajti tako se počutim, ko berem in pišem poezijo. Z nogami v svetu, z glavo med oblaki, s srcem na nebu, z očmi na zvezdah. Občudovalec večne lepote v krhkem človeškem svetu sem. Spremenim se. Kot da se del mene razširi in gre nad vse te malenkosti vsakdana, vidi preko, sluti bistvo, čeprav ga ne poznam. Tiste uboge človeške besede imajo nekaj, kar ne more videti in napisati človek ... lahko samo vzame, kar je prejel, in daje naprej, to svojo nepopisno očaranost.

To sem jaz, pesnik. Ki nosim v prsih "al' pekel al' nebo" in sem tako zelo rad ptica, ki jadram po svetovih, ki jih ne poznam, in vam pojem o njih.

Takrat, vsaj za nekoliko, razumem, kaj pomeni, da je človek večji od tega, kar je. Da je človek rojen za pomlad.

Danes sem si drznil iti tja, kamor me popelje samo ona ...

Sonata
Quasi una fantasia
Ani

Nežno, skorajda neslišno
se je spustil z veje list
in dotaknil se gladine
kot poljub, ves svet in čist.

Voda je vsa zadrhtela,
kot vsakdo, ki ve to,
da morda le enkrat samkrat
se dotakne te nebo.

Ta dotik bom v sebi čutil,
dokler ne zaprem oči.
Potlej pa bom k tebi stekel
in bom končno tam, kjer ti.

Komentarji

  1. Zelo lepa pesem in zelo poetičen zapis. Samo skozi poezijo lahko čisto preprosta vsakdanja stvar postane romantična in se dotakne srca, in potem ugotoviš kako bogat si v resnici

    OdgovoriIzbriši

Objavite komentar