Hrbet me boli

5. dan posta


Hrbet me boli. Zjutraj je bilo še v redu, potem pa sem cel dan s seboj tovoril torbo, polno knjig, ki jih potrebujem na faksu. Komaj sem prišel domov. Če bi me danes vprašali, ali je študij težek, ne bi rekel nič. Samo torbo bi jim dal v roke. Potem pa bi skomignil z rameni. Res je smešno. Da takrat, ko študiraš Sveto pismo, potrebuješ zraven toliko knjig ... Pa je ena povsem dovolj. Še manj bi bilo treba, če bi se je naučil na pamet. Potem bi lahko hodil po svetu tako lahko ... bi bilo potem lažje tudi življenje?

Težko je življenje, veliko je treba nositi. Še težje je, ko si nanj stvari, ki so samo za "rezervo", nalagaš še sam. Tako življenje postane muka.

Te dni sem se precej ukvarjal s prvim poglavjem pisma Filipljanom, ki ga Pavel piše svojim prijateljem iz ječe. Zanimivo je, da je ena glavnih idej pisma veselje. Veselje sredi zapora? Veselje, ko nosi svoje verige (Flp 1,12-14)? Ne, Pavel ni čudak. In mislim si, da je lahko biti vesel tudi z verigami. Če je vse, kar nosiš na sebi, samo tisto, kar ti daje življenje, ne pa, kar si nalagaš sam.

Morda je dober post v tem, da nekaj svojega bremena pustimo ob poti.

Komentarji