Besede za srce

Da bi razumeli, kaj pravzaprav je človekova »slepota«, si je najprej potrebno zastaviti vprašanje, kako jo Jezus ozdravlja danes . Kako danes hodi »mimo«, kako danes vemo, da nas je zagledal (Jn 9,1) in ukrepal glede našega mizernega stanja? Ker si predstavljam, da Bog vedno govori konkretno, preprosto in razumljivo, po mojem nima na voljo nobene boljše govorice, ki bi jo človek slišal in razumel, kot je to življenje , tudi v najbolj banalnih stvareh, tudi v malenkostih, ki padajo vsak dan kakor drobtine pred človekove oči, in ne samo v težkih, zahtevnih situacijah, kakršna je recimo trenutna epidemija, ko stvari skorajda ne bi mogle biti bolj očitne. Tako danes govori Bog. Tako danes želi ozdravljati. Z našim življenjem, kakršnokoli že je, mesi blato in nam ga nanaša na oči (Jn 9,6), kar je znamenje novega stvarjenja, torej na nek način s temi dogodki na novo ustvarja človeka, kakor v začetku, ko je Bog človeka ustvaril iz zemlje (1 Mz 2,7). Ne samo sleporojenemu, tudi množici dr...

Nihče ni nič opazil. Nihče se ni zavedal, da je kaj narobe. Ali pa se nihče ni hotel zavedati. Prepričan sem, da nekaterih znamenj v življenju pač ne moremo prezreti, razen če se odločimo, da jih ne bomo videli. Tako je bilo »v Noetovih dneh« (Mt 24,37), ko je Bog ugotovil, »da na zemlji narašča človekova hudobija in da je vse mišljenje in hotenje njegovega srca ves dan le hudobno.« (1 Mz 6,5) Najhuje pri tem je, da jim je bilo to nekaj »normalnega«. Ljudje so pač, kot vsak dan, »jedli in pili, se ženili in se možile (…) in niso spoznali .« (Mt 24, 38-39) Tako je tudi danes, tudi danes radi živimo brez problemov . Oprostite, drugače moram napisati: ne da bi želeli videti svoje lastne probleme. Dar bolečine Menda človekova glavna hudobija ni toliko v tem, da naredi nekaj slabega, ampak veliko bolj to, da si želi tudi nekaj slabega razumeti ali prikazati pred drugimi in pred seboj kot nekaj dobrega. Tudi če sam pri sebi ve, da gre za nekaj slabega. Seveda gre za čisto naravni obram...

6. dan posta Zunaj piha veter. Tak, pravi veter, in jaz se takoj počutim bolj domače. Sedim za mizo. Berem vzporedne odlomke o Jezusovem vstajenju pri Marku, Mateju in Luku, iščem razlike in podobnosti med njimi in vsake toliko zavzdihnem nad seboj. Vse mi je tako skrito in zastrto. Ne vem, kako naj se lotim in kje naj zagrabim. Vse, kar napišem, je zmedeno in moje misli povsem raztrgane. Ta stvar je kot jegulja. Kamorkoli jo primeš, se ti izmuzne iz rok. Oblačen dan prekine nekoliko bolj svetla stena nasproti pisalne mize. Dvignem se pogledat. Oblačna monolitna plošča se na zahodu končuje in njen rob je zlat kakor nasmeh Boga. Oblečem se in v naglici  na teraso, se nastavim soncu in zaprem oči. Vsega pet minut sije. Povsem dovolj, da se človeku popolnoma obrne dan. Morda nikdar ne bomo razumeli svojega življenja, dogodkov v njem, preobratov, brezizhodnih situacij, trgank, kolažev. Še bolj kot težki, so izmuzljivi. Tako kot Bog, ki se pokaže takrat, ko ga ne pričakuješ, in...