Preskoči na glavno vsebino

Pustimo si probleme


Nihče ni nič opazil. Nihče se ni zavedal, da je kaj narobe. Ali pa se nihče ni hotel zavedati. Prepričan sem, da nekaterih znamenj v življenju pač ne moremo prezreti, razen če se odločimo, da jih ne bomo videli. Tako je bilo »v Noetovih dneh« (Mt 24,37), ko je Bog ugotovil, »da na zemlji narašča človekova hudobija in da je vse mišljenje in hotenje njegovega srca ves dan le hudobno.« (1 Mz 6,5) Najhuje pri tem je, da jim je bilo to nekaj »normalnega«. Ljudje so pač, kot vsak dan, »jedli in pili, se ženili in se možile (…) in niso spoznali.« (Mt 24, 38-39) Tako je tudi danes, tudi danes radi živimo brez problemov. Oprostite, drugače moram napisati: ne da bi želeli videti svoje lastne probleme.

Dar bolečine

Menda človekova glavna hudobija ni toliko v tem, da naredi nekaj slabega, ampak veliko bolj to, da si želi tudi nekaj slabega razumeti ali prikazati pred drugimi in pred seboj kot nekaj dobrega. Tudi če sam pri sebi ve, da gre za nekaj slabega. Seveda gre za čisto naravni obrambni mehanizem v človeku, kot otroci smo se pred neumnostjo, ki smo jo naredili, skrili za mamino krilo, danes se pred tem neprijetnim občutkom skrijemo tako, da se pretvarjamo, da ni nič narobe. Tako je lažje, tako se mirneje živi, če se nekako prepričaš, da so stvari v redu. Tudi če niso, tudi če se pri čem v nas pojavi bolečina. Jo pač zadušiš, jo pač prezreš.

Toda človeku je bolečina dana, kot darilo mu je, da bi slišal, da bi se začel zavedati in razumeti, da je v njegovem telesu nekaj narobe, da se dogaja nekaj, čemur bi bilo treba posvetiti pozornost in to popraviti. Bolečina je človekov najboljši zdravnik. In vendar je bolečina neprijetna in jo zato ponavadi zdravimo na hitro, s tableto ali dvema, ne pa tako, da bi obrnili svojo smer, ne da bi iz nje povlekli kako – četudi neprijetno, a vendar nujno – spremembo.

Luč v neumnosti

Vsi na primer govorimo, da tako, kot živimo, ne gre več, stroka in zdrava kmečka pamet sta si edini v tem. In vsi se seveda strinjamo s tem, da je vsega preveč, delamo pa povsem enako, ničesar ne spremenimo. Jemo in pijemo, se ženimo in možimo … in ne razumemo. Ne razumemo, da so problemi v našem življenju pomoč, ki nam je dana, da svojega življenja ne bi uničili. To je hudo. Četudi vemo, da gremo v prepad, četudi nas vprašanja našega časa bolijo in opozarjajo, kot trmasti osli rinemo naprej, pijani od lučk, daril in kuhančka. Res je, problemi so težka stvar, toda edino s problemi vemo, kje smo in kam smo v resnici namenjeni.

Advent je tu, čas prižiganja luči v temi. Največja tema je človekova neumnost. Letos za razliko prvo svečo prižgimo tam, v lastni neumnosti. Pustimo si videti lastne probleme, ne utopimo jih v spektakularnosti. Bolelo bo, ko se bomo gledali v zrcalu, in v tej bolečini bo na poti našega življenja veliko svetleje.

(misel ob 1. adventni nedelji, leto A)

Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Ljubezen do konca

Skazal je svojim ljubezen do konca . (Jn 13,1)  Jezusu ni moglo biti prijetno pri mizi. To je bil namreč že trenutek, »ko je bil hudič Judu, Simonovemu sinu, Iškarijotu, v srce že vdihnil, naj ga izda« (Jn 13,2). Tudi v drugih je bilo nekaj podobnega, zato mu ni moglo biti prijetno. Kajti tako je vedno, ko je med nami napeto, ko so med nami jeza, strah, užaljenost, zamera, prizadetost. Take stvari se čutijo, tudi če se nič ne reče, tudi če nihče ne besni naglas, ker take stvari od znotraj razdvajajo skupnost. Vsak se začne umikati vase, v svoje misli, v svoja prepričanja, okoli sebe gradi utrdbo in ni prostora za nič in nikogar.  Razpadanje  Jezus je čutil vse to. In je vedel, da njegova skupnost nevidno razpada. Tega pa ni smel dopustiti. Skupnost je zanj sveta stvar, ker smo samo zaradi nje ljudje še ljudje, in zato tako pomembna, da vanjo postavi edini kraj, kjer se lahko z njim srečamo do konca časov, da, prav v tej skupnosti, v kateri ima vsakdo dovolj razlogov, da bi zbežal od nj

Pustiti se premagati ljubezni

Svetloba slavno vstalega Kristusa naj prežene temine srca in duha! (iz bogoslužja velikonočne vigilije)  V današnjem jutru poti vseh ljudi, ki v svoji človeški slabotnosti usmerjamo svoje korake h grobu, k smrti, k uničenju, prestreže njegova šokantna praznina , nepričakovano presenečenje, ki nas ustavi in obrne v drugo smer. Bog je, ki v to našo temo greha, napuha, sebičnosti potiho stopa kakor luč, kot druga , alternativna možnost , da bi tako okrušil zaverovanost v lasten prav, v lastne rešitve in poglede. »Kaj pa, če nimaš prav?«  Nujni poraz Glas, ki pretrga našo slepoto, je zato tako odrešilen, ker je neizprosno drugačen od naših predstav, ker je možnost, ki je nismo predvideli, ki se nam ne zdi mogoča, morda niti pravilna ne, možnost, ki si je tudi ne želimo, ki se je kakor žene v tem našem grobu bojimo: »Stopile so ven in zbežale od groba. Trepetale so in bile vse iz sebe. In nikomur niso nič povedale, kajti bale so se.« (Mr 16,8) Se nam pač upira, ker je zato, da bi dopustili

Tone Pavček, Take dežele ni

Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.

Potruditi se

Ne zgodi se več poredko, da mi med brskanjem po socialnem omrežju pride pred oči vabljiv naslov: »Kako shujšati brez truda.« Namenoma je tak, seveda, da bi pritegnil pozornost, kako tudi ne, saj lepo utemeljuje najpopularnejšo misel današnjega sveta, ki se razodeva tudi v bitcoinih in podobnih hitrih zaslužkih: kako dobiti čim več s čim manj truda oz. izgube. Glavna prioriteta našega sveta je pač dobiček . In čim hitrejši je, tem bolje. Trud je pri tem zgolj ovira.  Ne bi šlo za tako velik problem, če ne bi podobno miselnost začeli tudi živeti , jo torej uporabljati v svojih odnosih: dobiti čim več za čim manj truda. Ali še bolje: dobiti, ne da bi bilo treba kaj dati. In tega se tako v odnosih kot tudi v finančnem svetu ne da drugače kot z goljufijo : nekdo mora nekaj izgubiti, da lahko ti nekaj pridobiš oz. zaslužiš na njegov račun. Tako je z vsem, kar je pridobljeno na lahko. »Je pač najemnik in mu za ovce ni mar.« (Jn 10,13) Opeharjeni ljudje pa drug drugega gledamo s strahom in nej