Preskoči na glavno vsebino

Trdna točka življenja


V začetku je bilo takole. »Bog je rekel: “Bodi svetloba.” In nastala je svetloba.« (1 Mz 1,3) Tako se je vse začelo na našem svetu, tudi v našem življenju, s svetlobo, z lučjo, prva stvar je, ki smo jo zagledali. Vendar svetloba ni edina stvar v našem svetu. Takoj nato je »Bog ločil svetlobo od teme.« (1 Mz 1,4) Bog je ločil dve različni stvari.

Potrebnost razmišljanja

To stvar, potrebo po ločevanju, po razlikovanju na svetlobo in temo, je Bog položil tudi v človeka. Nemir, ključni nemir, ki človeka dela človeškega, ki ga ohranja pri pravilnih odločitvah in ga pahne v premišljevanje. Da v svojem življenju začne ločevati čisto od pokvarjenega, pravilno od napačnega, življenje od smrti, svetlobo od teme. In da to tudi poimenuje: »Bog je svetlobo imenoval dan, temo pa je imenoval noč.« (1 Mz 1,5) To nista dve isti stvari, dan in noč, različno ime imata. Zato je tako pomembno stvari poimenovati, tako jih med seboj ločimo, da vemo, kaj je kaj. Ker je največja zmeda v človeku takrat, kadar je vse isto, vse enako, vse dobro. Tako kot danes.

Morda nam je zato danes tako težko razmišljati, zato se premišljevanja otepamo. Ko tehtamo med enakimi stvarmi, vemo, da to tuhtanje ne bo prišlo nikamor. Zato se nam je danes tudi tako težko odločiti o čemerkoli, se o čem izjasniti, se za kaj zavzeti. Saj je vendar vse isto, svetloba in tema, vse je lahko prav in narobe, ker pač ni več neke absolutne resnice. V imenu svobode dandanes dvomimo o vsem, kar pa nas ni naredilo svobodnih, ampak obremenjenih s strahom, kdaj bomo kot slepci padli v jamo.

Postaviti trdno točko

Danes stopimo v Jožefovo razmišljanje, podobno težko, kot so vsa naša življenjsko pomembna premišljevanja, v tuhtanje, ki ga je povzročilo nepričakovano presenečenje, vdor Boga s problemom v Marijino in s tem tudi njegovo življenje. Marija je noseča. In on ni oče tega otroka. Kaj storiti? Oboje, kar se mu ponuja, se zdi prav, zapustiti jo ali ostati pri njej.

Ne more se odločiti, blodi. Dokler v svojem življenju ne odkrije in v sebi postavi neke trdne, nedvomne in nepremakljive točke – in ta je Božji glas, Božja beseda, ki je prisotna v vsakem našem tuhtanju. Bog se vedno oglasi, ko smo na križišču, tudi ko se ne oglasi, tudi ko govori s tišino, je to njegov namig. »Bog je rekel: “Bodi svetloba.” In nastala je svetloba.« (1 Mz 1,3) Njegova beseda je trdna, kar reče, to drži. In z njo ustvarja svetlobo, ne teme, dobro (1 Mz 1,4), ne slabega. Ko je torej Bog rekel: »Ne boj se vzeti k sebi Marije,« (Mt 1,20) je verjel njegovi dobri besedi, ki ustvarja luč in ne teme, dobro in ne slabega. Zato pomeni verjeti njegovi besedi v sebi in svetu uresničiti dobro ter postaviti stvari v življenju na pravo mesto, v svetlobo. Tudi ko gre za težke stvari.

Ta Jožefova izbira nas počasi pripelje do božiča, kar je trenutek, ko v svojem življenju dopustimo luč in njeno »revolucijo« našega življenja.

(misel ob 4. adventni nedelji, leto A)

Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.

Tone Pavček, Take dežele ni

Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.

Spomladansko pospravljanje

Marsikdaj se spovedi izogibamo tako, da rečemo, da vedno povemo iste grehe in da je zato k spovedi nepotrebno iti. Toda to bi bilo najslabše, kar bi storili, ker je jasno, da se, čeprav pospravljanja nihče ne mara, tega vendarle lotimo, da se ne bi v svojih bivališčih utopili v smeteh, prahu in ostali odvečnosti. Vedno je to treba narediti, ker človek ne začne delati slabega, dokler se tega slabega pri samem sebi, v svojem templju, tako ne navadi, da mu postane normalno . Takrat se začne težava.  In Judom je postalo nekaj normalnega, da so bili v templju, na najsvetejšem kraju njihove dežele, prodajalci volov, ovc in golobov ter menjalci denarja , seveda zaradi praktičnosti, pa vendar, tam so bile vsakodnevno stvari, ki tja, na kraj molitve , daritve, zaveze, ne spadajo, in jim je bilo to nekaj običajnega – sicer ne bi tako začudeno vprašali Jezusa, ki se mu je to zdelo nadvse ostudno: »Kakšno znamenje nam pokažeš, da smeš takó delati?« (Jn 2,18)  »On pa je govóril o templju svojega te

Vrata, vratca, vrtec, roža

Nič ne vem, kaj bo s tem septembrom, kaj bo z doslej tako uveljavljenim letnim redom, šola, verouk, skupine, kakor daljno obzorje je vse pred menoj, za hribom pa … tam so morda oblaki, morda nevihta, vihar, potres, ki cepi skale, morda kakor tih šepet lahno šumljanje … Res, saj je tako v vsakem času, vedno je bilo tako, dokler se nismo upijanili z mislijo, da vse obvladamo in razumemo, da nam nihče nič ne more, da imamo Boga samo še za kmete in za nedeljski krožek. Zdaj pa … kot da se vse začenja na novo, na nek način me zabava naš bes iz nemoči, ko ne vemo, ali bodo paradižniki na vrtu sploh preživeli prihajajoče neurje … in se spet učimo biti brez moči, učimo se spet biti ljudje, bi rekel, in se odrekati vlogi boga, ki smo se je – treba je biti pošten – v našem svetu preslabo lotili.  Čeprav trideset let pozneje, je spet, kot da sem prvič pred vrati osnovne šole, mali Marko, povsem nemočen in nebogljen pred življenjem, s čudno mešanico strahu, pričakovanja in sladkega vznemirjenja.

Ko Gospod stopi v kaos

»Kako se bo to zgodilo?« (Lk 1,34)  Nemogoče se nam zdi, da bi znotraj tega kaosa, ki danes vlada v svetu, v tej zlobi ljudi in družbe, celo Cerkve še bilo mogoče kaj popraviti, brezupno zgleda, nerešljivo. In navadili smo se, da se takrat, ko je neka stvar preveč pokvarjena, te ne splača več popravljati, da jo je bolje zavreči in kupiti novo.  Toda »pri Bogu ni nič nemogoče.« (Lk 1,37)  Bog ne obupa. Z neko vsakič novo ponudbo se splazi v človeštvo, nad katerim so že vsi obupali, poišče v njem košček dobrega in svetega, vedno je v njem, Marijo, in »pride k njej«, se ji približa. Spozna njen strah in ovire, tolaži jo in miri in začne popravljati to ranjeno človeštvo: tako, da sam stopi vanj, da se poistoveti z njim, da živi njegove skušnjave in njegove težave, bremena, strahove, skrbi. Človeka spreminja tako, da se ob njem sam spremeni. Privzema rane in vprašanja in postaja človek .  Obupal bi nad tem svetom in nad seboj, če ne bi vedel, da Bog tako potiho, v nekem zanikrnem Nazaretu n