Preskoči na glavno vsebino

Videti pomeni razumeti


Da bi razumeli, kaj pravzaprav je človekova »slepota«, si je najprej potrebno zastaviti vprašanje, kako jo Jezus ozdravlja danes. Kako danes hodi »mimo«, kako danes vemo, da nas je zagledal (Jn 9,1) in ukrepal glede našega mizernega stanja? Ker si predstavljam, da Bog vedno govori konkretno, preprosto in razumljivo, po mojem nima na voljo nobene boljše govorice, ki bi jo človek slišal in razumel, kot je to življenje, tudi v najbolj banalnih stvareh, tudi v malenkostih, ki padajo vsak dan kakor drobtine pred človekove oči, in ne samo v težkih, zahtevnih situacijah, kakršna je recimo trenutna epidemija, ko stvari skorajda ne bi mogle biti bolj očitne.

Tako danes govori Bog. Tako danes želi ozdravljati. Z našim življenjem, kakršnokoli že je, mesi blato in nam ga nanaša na oči (Jn 9,6), kar je znamenje novega stvarjenja, torej na nek način s temi dogodki na novo ustvarja človeka, kakor v začetku, ko je Bog človeka ustvaril iz zemlje (1 Mz 2,7). Ne samo sleporojenemu, tudi množici drugih ljudi, ki v tej zgodbi doživljajo povsem isti dogodek, pa se nanj odzivajo povsem drugače.

Problem je v trmi

Ker gre za to pri slepoti – ne da stvari, ljudi, dogodkov ne bi videli, ampak da očitnih stvari ne razumemo. Bolje rečeno, da nočemo razumeti, da si česa ne pustimo dopovedati, to je prava slepota, pravi Jezus: »Če bi bili slepi, bi ne imeli greha. Ker pa pravite: ›Vidimo‹, vaš greh ostane.« (Jn 9,41) Razlog za to zakrivanje oči pred očitnimi stvarmi je seveda v tem, da razumevanje stvari v človeku izziva spremembo, drugačno pot od dosedanje, drugačno obnašanje, morda celo postavljanje življenja na povsem druge temelje. To pa pomeni tudi odpovedati se svojim razvadam in udobju, ki so nam ga zagotavljale.

To je tisto težko pri vsem skupaj. Zato je slepota človeku prikladnejša, čeprav je smrtonosna. To je sporočilo zgodbe o sleporojenem. Medtem ko ta v dogodku išče razloge za vero, za pot za Jezusom, vsi ostali v njem iščejo razloge, da ne bi verovali. Da bi se spremembi izognili.

Kje smo mi? Vprašanja tega trenutka zgodovine se nam ponujajo v razmislek kot blato na oči. Da bi vendarle spregledali. »Vera, če je živa, je nenehna prevencija in terapija duhovne bolezni samopoboženja (postavljanja samega sebe za boga, op.a.) – bolezni, katere škodljivost človek pogosto spregleda samo zato, ker živi v kulturi, ki ni samo čez in čez prepredena s to boleznijo, ampak jo pogosto razglaša za vrlino, vrhunec in izpolnitev človekovega življenja, za "samouresničitev".« (T. Halík)

Naš odgovor?

Kako bomo odgovorili na ta prelomni trenutek zgodovine? Bomo razumeli, da moramo odgovoriti? Res, ni tako hudo narediti napake. Hudo je zakriti si oči in trditi, da je vse v redu, ko ni tako, in ne poslušati, ko so besede najbolj jasne. »Za sodbo sem prišel na ta svet, da bi videli tisti, ki ne vidijo, in oslepeli tisti, ki vidijo.« (Jn 9,39)

Videti pomeni razumeti. Razumeti pomeni odgovoriti.

(misel ob 4. postni nedelji, leto A)

Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Ljubezen do konca

Skazal je svojim ljubezen do konca . (Jn 13,1)  Jezusu ni moglo biti prijetno pri mizi. To je bil namreč že trenutek, »ko je bil hudič Judu, Simonovemu sinu, Iškarijotu, v srce že vdihnil, naj ga izda« (Jn 13,2). Tudi v drugih je bilo nekaj podobnega, zato mu ni moglo biti prijetno. Kajti tako je vedno, ko je med nami napeto, ko so med nami jeza, strah, užaljenost, zamera, prizadetost. Take stvari se čutijo, tudi če se nič ne reče, tudi če nihče ne besni naglas, ker take stvari od znotraj razdvajajo skupnost. Vsak se začne umikati vase, v svoje misli, v svoja prepričanja, okoli sebe gradi utrdbo in ni prostora za nič in nikogar.  Razpadanje  Jezus je čutil vse to. In je vedel, da njegova skupnost nevidno razpada. Tega pa ni smel dopustiti. Skupnost je zanj sveta stvar, ker smo samo zaradi nje ljudje še ljudje, in zato tako pomembna, da vanjo postavi edini kraj, kjer se lahko z njim srečamo do konca časov, da, prav v tej skupnosti, v kateri ima vsakdo dovolj razlogov, da bi zbežal od nj

Pustiti se premagati ljubezni

Svetloba slavno vstalega Kristusa naj prežene temine srca in duha! (iz bogoslužja velikonočne vigilije)  V današnjem jutru poti vseh ljudi, ki v svoji človeški slabotnosti usmerjamo svoje korake h grobu, k smrti, k uničenju, prestreže njegova šokantna praznina , nepričakovano presenečenje, ki nas ustavi in obrne v drugo smer. Bog je, ki v to našo temo greha, napuha, sebičnosti potiho stopa kakor luč, kot druga , alternativna možnost , da bi tako okrušil zaverovanost v lasten prav, v lastne rešitve in poglede. »Kaj pa, če nimaš prav?«  Nujni poraz Glas, ki pretrga našo slepoto, je zato tako odrešilen, ker je neizprosno drugačen od naših predstav, ker je možnost, ki je nismo predvideli, ki se nam ne zdi mogoča, morda niti pravilna ne, možnost, ki si je tudi ne želimo, ki se je kakor žene v tem našem grobu bojimo: »Stopile so ven in zbežale od groba. Trepetale so in bile vse iz sebe. In nikomur niso nič povedale, kajti bale so se.« (Mr 16,8) Se nam pač upira, ker je zato, da bi dopustili

Tone Pavček, Take dežele ni

Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.

Potruditi se

Ne zgodi se več poredko, da mi med brskanjem po socialnem omrežju pride pred oči vabljiv naslov: »Kako shujšati brez truda.« Namenoma je tak, seveda, da bi pritegnil pozornost, kako tudi ne, saj lepo utemeljuje najpopularnejšo misel današnjega sveta, ki se razodeva tudi v bitcoinih in podobnih hitrih zaslužkih: kako dobiti čim več s čim manj truda oz. izgube. Glavna prioriteta našega sveta je pač dobiček . In čim hitrejši je, tem bolje. Trud je pri tem zgolj ovira.  Ne bi šlo za tako velik problem, če ne bi podobno miselnost začeli tudi živeti , jo torej uporabljati v svojih odnosih: dobiti čim več za čim manj truda. Ali še bolje: dobiti, ne da bi bilo treba kaj dati. In tega se tako v odnosih kot tudi v finančnem svetu ne da drugače kot z goljufijo : nekdo mora nekaj izgubiti, da lahko ti nekaj pridobiš oz. zaslužiš na njegov račun. Tako je z vsem, kar je pridobljeno na lahko. »Je pač najemnik in mu za ovce ni mar.« (Jn 10,13) Opeharjeni ljudje pa drug drugega gledamo s strahom in nej