Besede za srce

»Daj nama, da bova sedela v tvoji slavi,« (Mr 10,37) danes pred ostalimi učenci porečeta Zebedejeva sinova in s tem samo ubesedita tisto, kar tako ali tako vsi nosimo v svojem srcu, namreč velike želje: biti pomemben, znan, vpliven, biti uspešen. Ker namreč take ljudi častimo, veliko občudovanja jim namenimo. Nekoč smo slike takih ljudi, npr. glasbenikov, igralcev, manekenk lepili na stene, danes jim zavidljivo sledimo preko spletnih profilov. Zato ta želja v nas: take ljudi imamo za veliko vredne . In tega si vsak želi, biti v očeh drugih veliko vreden, recimo na modernejši način, popularen . Celo naši politiki so se ujeli v ta trend, tako da se, namesto da bi se ukvarjali s tem, kako gre državi, trudijo za všečnost .  Moč lahko zlorabimo  Tako se tu počasi že razkriva težava teh želja. Z njimi samimi po sebi ni nič narobe, da se razumemo, človek potrebuje, si tudi zasluži spoštovanje in ljubljenost. Toda če je to glavno gonilo njegovega delovanja, če je to kriterij njegovih ...

Za začetek katehetskega in pastoralnega leta nam evangelij ponudi izzivalen predlog: naučiti se pravil dobre komunikacije . Ta je temelj skupnosti, ki nam jo zapoveduje Jezus. In čeprav se pogovarjamo vsak dan, to še ne pomeni, da se znamo tudi dobro pogovarjati – da je med nami veliko razhajanj, govori o nasprotnem. Dober pogovor namreč koristi obema, ki se pogovarjata, tak pa sprejema, vključuje, seznanja, poučuje, pa tudi ohranja stik in tako ozdravlja ljudi najhujše bolezni, ki jo lahko dobimo, bolezni osamljenosti . Bolezni, v kateri ne slišimo in nismo slišani.  Nesposobnost komuniciranja  Taka je bolezen, ki jo nosi gluhonemi iz evangeljske zgodbe, saj je tak človek dvojno prizadet: ne more slišati, kar pomeni, da ne razume drugih, pa tudi govoriti ne more, kar pomeni, da tudi njega nihče ne sliši. Ali ga nihče ne razume, kar je podobno. Prinese jo torej nesposobnost komuniciranja. Ta pa je bolj kot s telesnimi hibami povezana z zaprtostjo pred drugimi, bodisi zaradi ...

Noč je padla na zemljo in oni so bili na »samotnem kraju«, v puščavi , če smo bolj neposredni, na kraju, kjer ni nič, kjer ni mogoče preživeti. Poleg tega je ponoči to tudi nevaren kraj, poln zveri, ki iščejo svoj plen. Razmere, ki so kot nalašč za reakcijo Jezusovih učencev, naj se zato pač vsak znajde po svoje, naj vsak poskrbi zase . Oni so se na to pripravili, pri Jezusu pač nikoli ne veš, kaj si bo izmislil, in so s seboj vzeli pet hlebov in dve ribi, ravno prav, da bi vsak od trinajsterice dobil kaj malega za lahko večerjico. Težava pa je bila v tem, da si je Jezus ta obrok pred spanjem zamislil nekoliko drugače. »Ni jim treba oditi. Vi jim dajte jesti!« (Mt 14,16) Zasmilili so se mu To se seveda sklada z Jezusovo življenjsko izbiro, ki jo je hotel prenesti tudi na svoje učence. Ljudje so se mu namreč »zasmilili« (Mt 14,14), kar je v grščini beseda za to, da se nekomu zgane drobovje, recimo temu širše kar »maternica«, torej da nekomu postaneš »mati«, polna sočutja in nežnos...

Človek stoji pred svojim življenjem kakor pred praznino, pred gluho in nevidno prihodnostjo. Skozi vrata mora stopiti, v sobo, za katero ne ve, kaj ga čaka v njej. To je življenje, korak v neznano. Bavbav ali prijatelj, bolezen ali uspeh, veselje ali poraz ali smrt, bogvekaj ga čaka tam. In prav zato lahko za vedno ostane tam – če nima upanja. Upanje je človekov korak , zaradi katerega sploh živi. Toda zakaj le bi človek stopil skozi vrata, za katera sploh ne ve, kaj ga čaka za njimi? Zakaj bi se podal na to noro pot? Ker ljubi življenje. In življenje ljubi, ker ga vanj, kakor iz groba, nekdo kliče. Zaradi tega klica človek stopi v življenje, zaradi tega klica živi in hodi. Ker upa . Upa, da je ta, ki ga kliče, da je ta, ki je za vrati, njegov Bog. Dobri, ljubeči Bog. Brez tega upanja človek ne naredi naslednjega koraka. Nikoli. Zato upanje nikakor ni pasivna drža, ne, pravzaprav je to napor, odločilni napor njegovega življenja, ker je upanje odločitev: »Hočem živeti!« Najsi bo ...

Takoj po božiču Jožef z Marijo in detetom že beži v Egipt, proč od krvoločnega trinoga, ki kolje otroke, prihodnost naroda. Jožef se zaveda naloge, ki jo nosi v prsih vsak moški: da mora svojo družino zaščititi pred čemerkoli, kar bi lahko to najnežnejšo stvar na svetu raztreščilo na kosce. Njegova gesta me je spomnila na posnetek, ki sem ga nedavno videl na spletu. Revnejše otroke so postavili pred težko izbiro. Kupili so jim darila, ki so si jih želeli sami, poleg njih pa so postavili darila, ki bi si jih želeli njihovi starši. Lahko so izbrali samo eno darilo. Po mučnem premisleku so vsi po vrsti izbrali darila za svoje starše. »Družina je pomembnejša,« so rekli, eden za drugim. »Če moram izbirati med lego kockami ali družino, izberem družino.« Družina je pomembnejša Najsi gre za dejansko ali zaigrano stvar, film nosi pomembno sporočilo: » Družina je pomembnejša. « Besede, ki bi jih morali nesti s seboj v soočanje s takšnimi ali drugačnimi izbirami, rekel bi, z vsakovrst...

Vedno, ko v evangeliju Jezus postavi kako vprašanje, je to pomembno vprašanje. Kakor da bi hotel zmotiti ubranost zgodbe, ki ji sledimo. Jezus in učenci, kako lepo, kako idilično lahko to postane, krščanstvo namreč, pot za njim , k maši gremo, delamo dobra dela, pridni smo in potem pridemo v nebesa. Vendar pa je pot za Jezusom drugačna, kakor življenje je, veliko je pri njej lažnih stranpoti, tudi ni vse tako, kot se vidi na zunaj. Zato to vprašanje , »kaj pa vi pravite«, prikladno vprašanje je to za preverjanje, kje smo in kam gremo. In če nismo morda na napačni poti … Pri tem marsikaj pove že vprašanje samo. Jezus svojo razlago, kaj pomeni biti njegov učenec – z njegovimi besedami »če hoče kdo iti za menoj,« (Lk 9,23) – namreč prične z vprašanjem . In z debato, ki mu sledi. Kakor otrok, ki nas predrami iz lastnih želja in načrtov, z jokom, z iskanjem pozornosti, kakor nepridiprav, kakor motnja v našem popolnem planu je začel in tako svoje učence speljal tja, kamor je hotel. K od...

»Pojdite in si odpočijte!« pravi Jezus. In tega ne pravi le za poletje. Njegovo naročilo velja za vsak dan v letu, pa čeprav samo za nekaj minut tišine in miru v njem, če pa že to ne, vsaj za nedeljski dan, posvečeni dan vsakega tedna, ki ga posvetimo prav s počitkom. Ne gre za beg. Gre za vrnitev domov. Za prostor, v katerem je človek res to, kar je, otrok Boga namreč. Počitek je prostor uživanja , kjer se človek Bogu pusti razvajati z neštetimi lepotami. Tako trenutki umika, trenutki počitka in samotnega kraja niso trenutki brezdelja in lenobe. So marveč trenutki, ki jih človek potrebuje, da ohrani svojo dušo svežo in vedro in – veselo. Trenutki, ki jih iztrgamo hitenju in skrbem, opravilom in dolžnostim, trenutki umika in uživanja, niso egoistični čas, čeprav nam ga naša napačno vzgojena vest očita kot takega. Nikakor, čas počitka je še bolj kot sebi koristen drugim ljudem . Veliko bolje bomo stopali v probleme in težo dneva, če bomo notranje in zunanje spočiti. Veliko bolje...

15. dan posta Nekatera spoznanja o sebi so zelo grenka. Ne zdi se mi smiselno, da se zjutraj odpre luč, ko pridemo v zakristijo. To pa zato, ker je zjutraj zdaj že precej svetlo in glede na to, da ima zakristija okno, luči ne potrebuješ. Zato sem jo danes po maši, ko jo je nekdo prižgal (mislil sem, da preprosto iz navade), šel zapret. Ta, ki jo je prižgal, mi je takrat rekel: " Devi rispettare altre persone ." (Spoštovati moraš druge ljudi.) Z drugimi besedami, "Ni vedno prav samo tako, kot misliš ti." Zbodlo me je, a je res tako. Veliko se borim za svoje pravice in v tej svoji boreči se drži iz svojih misli izpustim druge ljudi. Morda kdo drug nosi v sebi druge, meni nepoznane razloge za stvari, ki jih počne. Ampak v svoji zaverovanosti v svoj prav preprosto ni prostora za druge možnosti. Vse mora biti vedno tako, kot se meni zdi prav. Zato so me te besede zabolele - kot zaboli injekcija proti okužbi. Hvala, dragi prijatelj, za to tvoje zdravilo.

Pepelnica » Glejte, da svoje pravičnosti ne boste izkazovali pred ljudmi, da bi vas videli, sicer ne boste imeli plačila pri svojem Očetu, ki je v nebesih. « (Mt 6,1) Postni čas je zdravilen. Ne morem se bolj strinjati s tistimi, ki pravijo, da je za telo post bolj koristen kot marsikatero drugo zdravilo, za krepitev volje in duhovne moči pa sploh. Ni večje in pomembnejše in koristnejše zmage, kot je tista nad samim seboj. In to naj bi dosegli s tremi stebri postnega časa, pravi Jezus, s postenjem v svojih razvadah, z dobrodelnostjo, z molitvijo. Vendar pa post v sebi vedno nosi določeno nevarnost, lahko rečemo tudi skušnjavo. Post se lahko spridi, če postane tekmovanje. Tekmovanje z drugimi in tekmovanje s samim sabo. In če post postane poligon naših moči in oder naših sposobnosti, če post postane dokazovanje, česa vsega smo sposobni, potem bomo z njim naredili veliko več slabega kot dobrega. Če bomo v njem zmagali, bomo postali še bolj sami, kot smo, če bomo izgubili, se bom...

Ta teden smo obirali zlato sladko grozdje. Po trgatvi pa smo sedli za mizo in eden od nas, starec z očali in belo brado, je začel moliti: » Gospod, zahvaljujemo se ti, da nam daješ čas za spreobrnjenje. Zahvaljujemo se ti za to hrano, ki nas je zbrala pri tej mizi. Prosimo, blagoslovi to skupnost in vse, kar bomo skupaj zaužili. Amen. « Počutil sem se tako lepo. Nikdar prej namreč nisem tako močno začutil, da je molitev, ki jo izrečemo, preden sedemo k jedi, eno najlepših človekovih dejanj. Reči hvala za dar, ki si ga prejel. To je resnično spreobrnjenje , to je pot od človeka do Boga. Ko se naučiš reči hvala . Pri spreobrnjenju namreč ne gre za neka velika dejanja, sploh pa ne za odplačevanje dolgov, niti za življenje s krivdo na ramenih. Gre samo za odgovor na ljubezen Boga. Nič drugega, samo to: » Hvala .« In morda je prav zato tako težko reči hvala. Ko dobimo nekaj, kar ni plačilo za naše zasluge, ampak zastonjski dar, nam je nerodno. Dar, ki smo ga prejeli, bi vedno radi z n...