Preskoči na glavno vsebino

Zamenjati središče sveta


Vedno, ko v evangeliju Jezus postavi kako vprašanje, je to pomembno vprašanje. Kakor da bi hotel zmotiti ubranost zgodbe, ki ji sledimo. Jezus in učenci, kako lepo, kako idilično lahko to postane, krščanstvo namreč, pot za njim, k maši gremo, delamo dobra dela, pridni smo in potem pridemo v nebesa. Vendar pa je pot za Jezusom drugačna, kakor življenje je, veliko je pri njej lažnih stranpoti, tudi ni vse tako, kot se vidi na zunaj. Zato to vprašanje, »kaj pa vi pravite«, prikladno vprašanje je to za preverjanje, kje smo in kam gremo. In če nismo morda na napačni poti …

Pri tem marsikaj pove že vprašanje samo. Jezus svojo razlago, kaj pomeni biti njegov učenec – z njegovimi besedami »če hoče kdo iti za menoj,« (Lk 9,23) – namreč prične z vprašanjem. In z debato, ki mu sledi. Kakor otrok, ki nas predrami iz lastnih želja in načrtov, z jokom, z iskanjem pozornosti, kakor nepridiprav, kakor motnja v našem popolnem planu je začel in tako svoje učence speljal tja, kamor je hotel. K odgovoru, ki je pravzaprav že njegovo vprašanje, svojim učencem namreč Jezus hkrati tudi odgovori, že ko jih vpraša. Vedno, ko nas kdo vpraša, da vedeti, da je tu. Da obstaja. Da nisem sam. In to je zelo pomembno vedeti. Da nisem sam.

»Nekdo«

Da ta »nekdo drug« obstaja v življenju Jezusovega učenca, to je tisto, kar je pri tem vprašanju ključno. Ker razkrinkava najbolj prefriganega in najbolje skritega ter zato tudi najbolj čaščenega boga, ki lahko zlahka stopi na mesto tistega pravega, čeprav nima z njim nobene zveze. In ta bog je »Jaz«. Ego, če hočete s tujo besedo.

Jezusov učenec ima namreč vedno skušnjavo, da stvari dela zato, da bi se imel s čim pohvaliti, drugače povedano, da bi s tem nekaj »pridobil«, menda da bi prišel v nebesa, da bi dobil priznanje za »naj župljana«, da bi mu vsi ploskali, kako dober kristjan da je. Res. Človek lahko dela lepe in dobre stvari, a ga lahko prav te lepe in dobre stvari spravijo v pogubo – če jih ne dela za druge, temveč zase. Zato, da bi »rešil svoje življenje«. In v hoji za Jezusom je to hitra skušnjava: da izgubimo izpred oči Jezusa. Da hodimo za samim seboj, vsi ljudje in še Bog povrhu vsega pa za nami, da nam torej za vsako dobroto povrnejo z nagrado. Tako je, če delamo, ne da bi nekaj dali, ampak da bi nekaj dobili.

Dati, ne prejemati

Zato zlato pravilo hoje za Jezusom pravi takole: »Kdor hoče svoje življenje rešiti, ga bo izgúbil; kdor pa izgubí svoje življenje zaradi mene, ga bo rešil.« (Lk 9,24) Preden gremo za Jezusom, moramo zamenjati središče svojega sveta. Vedno, v vsakem dejanju, mora obstajati »nekdo drug«, vedno mora obstajati odnos, nek »nekdo«, ki sem mu pripravljen nekaj dati. Ne zato, ker mi nismo pomembni, ampak ker bomo rešeni šele takrat, ko bomo rešili nekoga drugega. Ker bomo takrat razumeli, da je odrešenje biti ljubljen. In da je to dar, ki ga lahko živimo samo v skupnosti. Nihče se ne more rešiti sam.

(misel ob 12. navadni nedelji, leto C)

Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.

Tone Pavček, Take dežele ni

Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.

Spomladansko pospravljanje

Marsikdaj se spovedi izogibamo tako, da rečemo, da vedno povemo iste grehe in da je zato k spovedi nepotrebno iti. Toda to bi bilo najslabše, kar bi storili, ker je jasno, da se, čeprav pospravljanja nihče ne mara, tega vendarle lotimo, da se ne bi v svojih bivališčih utopili v smeteh, prahu in ostali odvečnosti. Vedno je to treba narediti, ker človek ne začne delati slabega, dokler se tega slabega pri samem sebi, v svojem templju, tako ne navadi, da mu postane normalno . Takrat se začne težava.  In Judom je postalo nekaj normalnega, da so bili v templju, na najsvetejšem kraju njihove dežele, prodajalci volov, ovc in golobov ter menjalci denarja , seveda zaradi praktičnosti, pa vendar, tam so bile vsakodnevno stvari, ki tja, na kraj molitve , daritve, zaveze, ne spadajo, in jim je bilo to nekaj običajnega – sicer ne bi tako začudeno vprašali Jezusa, ki se mu je to zdelo nadvse ostudno: »Kakšno znamenje nam pokažeš, da smeš takó delati?« (Jn 2,18)  »On pa je govóril o templju svojega te

Vrata, vratca, vrtec, roža

Nič ne vem, kaj bo s tem septembrom, kaj bo z doslej tako uveljavljenim letnim redom, šola, verouk, skupine, kakor daljno obzorje je vse pred menoj, za hribom pa … tam so morda oblaki, morda nevihta, vihar, potres, ki cepi skale, morda kakor tih šepet lahno šumljanje … Res, saj je tako v vsakem času, vedno je bilo tako, dokler se nismo upijanili z mislijo, da vse obvladamo in razumemo, da nam nihče nič ne more, da imamo Boga samo še za kmete in za nedeljski krožek. Zdaj pa … kot da se vse začenja na novo, na nek način me zabava naš bes iz nemoči, ko ne vemo, ali bodo paradižniki na vrtu sploh preživeli prihajajoče neurje … in se spet učimo biti brez moči, učimo se spet biti ljudje, bi rekel, in se odrekati vlogi boga, ki smo se je – treba je biti pošten – v našem svetu preslabo lotili.  Čeprav trideset let pozneje, je spet, kot da sem prvič pred vrati osnovne šole, mali Marko, povsem nemočen in nebogljen pred življenjem, s čudno mešanico strahu, pričakovanja in sladkega vznemirjenja.

Ko Gospod stopi v kaos

»Kako se bo to zgodilo?« (Lk 1,34)  Nemogoče se nam zdi, da bi znotraj tega kaosa, ki danes vlada v svetu, v tej zlobi ljudi in družbe, celo Cerkve še bilo mogoče kaj popraviti, brezupno zgleda, nerešljivo. In navadili smo se, da se takrat, ko je neka stvar preveč pokvarjena, te ne splača več popravljati, da jo je bolje zavreči in kupiti novo.  Toda »pri Bogu ni nič nemogoče.« (Lk 1,37)  Bog ne obupa. Z neko vsakič novo ponudbo se splazi v človeštvo, nad katerim so že vsi obupali, poišče v njem košček dobrega in svetega, vedno je v njem, Marijo, in »pride k njej«, se ji približa. Spozna njen strah in ovire, tolaži jo in miri in začne popravljati to ranjeno človeštvo: tako, da sam stopi vanj, da se poistoveti z njim, da živi njegove skušnjave in njegove težave, bremena, strahove, skrbi. Človeka spreminja tako, da se ob njem sam spremeni. Privzema rane in vprašanja in postaja človek .  Obupal bi nad tem svetom in nad seboj, če ne bi vedel, da Bog tako potiho, v nekem zanikrnem Nazaretu n