Preskoči na glavno vsebino

S teboj, ne pa namesto tebe


Jezus z zahtevnostjo do svojih učencev pokaže, da je dober vzgojitelj. Dober vzgojitelj ima predvsem rad svoje oskrbovance. In čeprav danes vzgojiteljsko ljubezen večkrat razumemo kot »nekaj storiti namesto nekoga« ali še bolj priljubljeno »nekaj plačati namesto nekoga«, si moramo spričo pohabljenih otrok, ki jih na faks ali k zobozdravniku vpiše njihova mama, priznati, da nekaj pri tem ni v redu. Ali torej ljubezen pohabi otroka ali pa to ni ljubezen.

Najslabše, kar imamo od obdobja vsesplošnega udobja, v katerem živimo, je, da ne ločimo več razvajenosti od ljubezni, prav razvajenost pa človeka uničuje bolj kot karkoli drugega, ker ga oropa zmožnosti, da bi v življenju, ki je po svoji naravi težko, sploh preživel. Ljubezen mu, nasprotno, v tem svetu omogoča živeti. Toda kaj je ljubezen?

Slaba ocena

Spomnim se svojega prvega eseja v gimnaziji. Pisal sem ga s popotnico odličnih ocen iz osnovne šole. Zato je bil tudi tak, osnovnošolski, in sem zanj, čeprav sem pričakoval dobro oceno, dobil samo ušivo dvojko. Užaljenost, razočaranje in protesti niso nič pomagali, nazadnje sem moral ponižno sprejeti, da sem slabo pisal. In res, bilo je otroško pisanje, brez argumentov ter površnega in slabega sloga. In bi brez te dvojke verjetno takšno tudi ostalo.

Danes sem hvaležen, da me je profesorica imela toliko rada, da mi je dala slabo oceno. Da je bila do mene zahtevna. Tako sem se naučil pisati bolje. In tudi hoditi sem se naučil, ker so bili starši neusmiljeno zahtevni in me niso obvarovali napora bolečega padanja in težaškega postavljanja na noge. Znam živeti samostojno, ker niso vsega napravili sami in namesto mene, kar bi bilo gotovo veliko lažje, kot prenašati moje zgrešene poskuse in napake.

Ljubezen je zahtevna

Zahteven je do nas predvsem tisti, ki mu je mar za nas. Tisti, ki hoče, da nekaj postanemo, to pa se zgodi le tako, da si z mnogimi padci okrepimo noge in se postavimo nanje. Kdor ni zahteven, želi, da ostanemo od njega odvisni, in tak človek bi rad imel od nas le kako korist. Rad nas ima tisti, ki hoče, da zrasemo, in človek zrase samo, če ima na sebi ravno prav težko breme, da zaradi njega joka, da ga to breme boli, da se mora z njim truditi. Tisti, ki gre s teboj, ne pa namesto tebe. Človeka izklešejo zahtevne stvari, ne pa udobje, ugodje in varnost.

Zato je Jezus dober vzgojitelj. Ljubi svoje učence, ko jim pravi: »Hodi za menoj«. Predvsem zato, ker to ne pomeni »nosil te bom«, pomeni pa »učil te bom in te kritiziral, hodil bom pred teboj, da boš lahko nekega dne hodil sam.«

(misel ob 13. navadni nedelji, leto C)

Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Ljubezen do konca

Skazal je svojim ljubezen do konca . (Jn 13,1)  Jezusu ni moglo biti prijetno pri mizi. To je bil namreč že trenutek, »ko je bil hudič Judu, Simonovemu sinu, Iškarijotu, v srce že vdihnil, naj ga izda« (Jn 13,2). Tudi v drugih je bilo nekaj podobnega, zato mu ni moglo biti prijetno. Kajti tako je vedno, ko je med nami napeto, ko so med nami jeza, strah, užaljenost, zamera, prizadetost. Take stvari se čutijo, tudi če se nič ne reče, tudi če nihče ne besni naglas, ker take stvari od znotraj razdvajajo skupnost. Vsak se začne umikati vase, v svoje misli, v svoja prepričanja, okoli sebe gradi utrdbo in ni prostora za nič in nikogar.  Razpadanje  Jezus je čutil vse to. In je vedel, da njegova skupnost nevidno razpada. Tega pa ni smel dopustiti. Skupnost je zanj sveta stvar, ker smo samo zaradi nje ljudje še ljudje, in zato tako pomembna, da vanjo postavi edini kraj, kjer se lahko z njim srečamo do konca časov, da, prav v tej skupnosti, v kateri ima vsakdo dovolj razlogov, da bi zbežal od nj

Pustiti se premagati ljubezni

Svetloba slavno vstalega Kristusa naj prežene temine srca in duha! (iz bogoslužja velikonočne vigilije)  V današnjem jutru poti vseh ljudi, ki v svoji človeški slabotnosti usmerjamo svoje korake h grobu, k smrti, k uničenju, prestreže njegova šokantna praznina , nepričakovano presenečenje, ki nas ustavi in obrne v drugo smer. Bog je, ki v to našo temo greha, napuha, sebičnosti potiho stopa kakor luč, kot druga , alternativna možnost , da bi tako okrušil zaverovanost v lasten prav, v lastne rešitve in poglede. »Kaj pa, če nimaš prav?«  Nujni poraz Glas, ki pretrga našo slepoto, je zato tako odrešilen, ker je neizprosno drugačen od naših predstav, ker je možnost, ki je nismo predvideli, ki se nam ne zdi mogoča, morda niti pravilna ne, možnost, ki si je tudi ne želimo, ki se je kakor žene v tem našem grobu bojimo: »Stopile so ven in zbežale od groba. Trepetale so in bile vse iz sebe. In nikomur niso nič povedale, kajti bale so se.« (Mr 16,8) Se nam pač upira, ker je zato, da bi dopustili

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.

Tone Pavček, Take dežele ni

Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.

Velikonočni ogenj

Podolgovata meglica se je vlekla nad zaspano vasjo in tik čez njo je mežikalo jutranje sonce, ko sem še zaspan in krmižljav nekaj pred sedmo zjutraj stekel proti cerkvi. Pod zvonikom se je že nabrala množica fantov, ki so stali ob ognju in se greli, vsak s svojo domačo pripravo za raznašanje, nekateri so lesne gobe nataknili kar na žico, drugi smo si jih nadrobili na koščke in jih položili na dno preluknjane konzerve, podedovane od starejših bratov.  Nekje med zaspanostjo in veselim vznemirjenjem se je vlekel dim in silil v oči, vendar je bilo v mrzlem jutru tam vendarle prijetno toplo, zato smo ostali ob ognju in potrpežljivo čakali, da bo župnik nazadnje le poškropil tisti nenavadni, jutranji kres, ki ga je navsezgodaj pripravil Jožko Mežnarjev. Potrpežljivi smo morali biti, nihče ni smel prižgati ognja pred koncem. Čim pa je župnik zamahnil z roko in se je na razžarjenih polenih razgubilo tistih nekaj blagoslovljenih kapljic, smo kot sestradane živali planili na kres, da bi čimprej