Preskoči na glavno vsebino

Prišepetovalec


Slovenski prevod besede »parákletos«, s katero Jezus poimenuje Svetega Duha, »Tolažnik«, morda ni najbolj na mestu. Omenjena beseda namreč prihaja iz pravnega besedišča in pomeni »zagovornika (advokata), pomočnika, branitelja ali pa pričo, posrednika, prijatelja.« (SSP, 1628) Torej nekoga, ki se v (pravnem) boju zavzema zate, ki je na tvoji strani in ti skuša pomagati, da bi se pred sodnikom rešil iz zagate, v katero si padel. Danes je advokat sicer nekdo, ki pred sodnikom in poroto govori namesto tebe. V Jezusovih časih pa je bilo tako, da se je obdolženec pred sodiščem zagovarjal sam, zagovornik pa mu je prišepetaval na uho, kaj naj pove.

»Pridi, Sveti Duh«

Pa saj ne gre samo za sodišče, za svet gre, za življenje, ki je večje od človeka, pred katerim se človek zgrozi, kakor sem se sam takrat, ko sem kot duhovnik prvič nekoga spovedal. Tako nenadoma se je to zgodilo, kar spotil sem se, ko mi je župnik, ki me je povabil v župnijo kot novomašnika, poslal v spovednico. Noge so se mi tresle, ko sem stopal vanjo. Saj sem vedel, da bo ta trenutek enkrat gotovo prišel, a tudi, da bo to trenutek moje največje groze in strahu. Kaj naj neizkušeni mladenič reče spričo zla in hudega, pred bremeni in krivdami ljudi, ki živijo od mojega povsem drugačno, težko in hudo življenje? Kaj naj nemočni otrok naredi sam sredi neizmernega kaosa, v katerem ne ve, kam naj se obrne?

Takrat sem začel prvič moliti kratko, a močno molitev, ki so me je naučili duhovniški prijatelji in ki jo odtlej ponavljam vsakokrat, ko se pred tistim, kar me čaka, čutim majhen in nemočen. »Pridi, Sveti Duh!« sem dahnil. In se pomiril. Zato sem vedel, da je res prišel, mir oznanja njegov prihod. Nisem sicer vedel, kako bom to speljal, vedel pa sem, da bo Bog po meni naredil to, kar je prav, tudi če se mi bo zdelo majhno, slabotno, neprimerno, nebogljeno. Saj vendar ve, kaj dela, če me je poslal tja, v tisti kaos.

»Glas rahlega šepeta« (1 Kr 19,12)

Vedno pride, ko ga kličemo, vedno prinese, česar potrebujemo, in odnese tisto, česar je preveč, kot vihar, kot ogenj. V skladu z resnico pač. Jezus ga je obljubil, nekakšnega suflerja, »prišepetovalca«, »klic v sili«, bi mu rekel Bobovnik. Da bi vedeli, da nismo sami. Saj je to vendar vse, kar človek zares potrebuje, zavest, da ni sam pred celim svetom, potem nekako gre v službi dobrega in resnice. Človek je samozavesten, miren, ko ve, da ima neko podporo, tistega šepetalca, ki se ne vtika, če to res ni potrebno, je pa vedno tam, na razpolago, da vskoči, če je treba.

Tako lahko človek tudi umre za dobro in resnično, če ni sam pred celim svetom. In ta blažena, rahla, kot pena lahna prisotnost Boga je tisto, kar vsako od teh težkih situacij napravlja za male binkošti, trenutek, ko v človekovo nemoč še enkrat pride Sveti Duh in po njej spreminja obličje zemlje. Ker ga res, po naši nemoči.

(misel ob prazniku binkošti, leto C)

Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Ljubezen do konca

Skazal je svojim ljubezen do konca . (Jn 13,1)  Jezusu ni moglo biti prijetno pri mizi. To je bil namreč že trenutek, »ko je bil hudič Judu, Simonovemu sinu, Iškarijotu, v srce že vdihnil, naj ga izda« (Jn 13,2). Tudi v drugih je bilo nekaj podobnega, zato mu ni moglo biti prijetno. Kajti tako je vedno, ko je med nami napeto, ko so med nami jeza, strah, užaljenost, zamera, prizadetost. Take stvari se čutijo, tudi če se nič ne reče, tudi če nihče ne besni naglas, ker take stvari od znotraj razdvajajo skupnost. Vsak se začne umikati vase, v svoje misli, v svoja prepričanja, okoli sebe gradi utrdbo in ni prostora za nič in nikogar.  Razpadanje  Jezus je čutil vse to. In je vedel, da njegova skupnost nevidno razpada. Tega pa ni smel dopustiti. Skupnost je zanj sveta stvar, ker smo samo zaradi nje ljudje še ljudje, in zato tako pomembna, da vanjo postavi edini kraj, kjer se lahko z njim srečamo do konca časov, da, prav v tej skupnosti, v kateri ima vsakdo dovolj razlogov, da bi zbežal od nj

Pustiti se premagati ljubezni

Svetloba slavno vstalega Kristusa naj prežene temine srca in duha! (iz bogoslužja velikonočne vigilije)  V današnjem jutru poti vseh ljudi, ki v svoji človeški slabotnosti usmerjamo svoje korake h grobu, k smrti, k uničenju, prestreže njegova šokantna praznina , nepričakovano presenečenje, ki nas ustavi in obrne v drugo smer. Bog je, ki v to našo temo greha, napuha, sebičnosti potiho stopa kakor luč, kot druga , alternativna možnost , da bi tako okrušil zaverovanost v lasten prav, v lastne rešitve in poglede. »Kaj pa, če nimaš prav?«  Nujni poraz Glas, ki pretrga našo slepoto, je zato tako odrešilen, ker je neizprosno drugačen od naših predstav, ker je možnost, ki je nismo predvideli, ki se nam ne zdi mogoča, morda niti pravilna ne, možnost, ki si je tudi ne želimo, ki se je kakor žene v tem našem grobu bojimo: »Stopile so ven in zbežale od groba. Trepetale so in bile vse iz sebe. In nikomur niso nič povedale, kajti bale so se.« (Mr 16,8) Se nam pač upira, ker je zato, da bi dopustili

Tone Pavček, Take dežele ni

Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.

Za limbar tvoj

Te dni so nam posebej pred očmi rane , tisočero Gospodovih ran, iz katerih lije kri in se spušča po umirajočem telesu, mnoge, neštevilne rane, ki so, kakor je rekel prav On (Mt 25,35-36), rane ljudi vseh časov, zaobjete v sveto telo, ki utrujeno in izmučeno visi na lesu človeških grehov, zločinov, napak. V opomin? V očitek? V dokaz, ki bi utemeljil primerno kazen? V odrešenje. Za limbar tvoj .  Vseeno je na Kalvariji mučno, v ozračju visi bolečina, zadušljivo je v tihi zameri in prizadetosti, nemi kriki prebadajo nebo, ker je nekaj narobe, ker je nekaj zelo narobe na tem njegovem telesu (1 Kor 12,27), ki še hodi po svetu. Cerkev greši in pada in krvavi in v njej je toliko stvari grešnih in napačnih. Ker smo v njej ljudje .  Toda to še ni opravičilo. Ni razlog, zaradi katerega bi samo zamahnili z roko in šli naprej. Morda smo jih že siti, vseh trpečih ljudi tega sveta, ki nam dnevno skačejo v pozornost, morda tudi že navajeni, pa vendar vsaka rana boli in kolikor prizadene tistega, ki j