Preskoči na glavno vsebino

Unija po vzoru Očeta in Sina


Kako utrujajoči so lahko naši sestanki! Tako zelo, da se včasih sprašujem o njihovi smiselnosti, rekel bi, da upravičeno, predvsem tedaj, ko se do onemoglosti skušamo osrediniti ob določenih vprašanjih in si dolge ure nikakor ne pridemo bližje. In menda sestanki trajajo še dlje, če vsak človek hodi po svoje – in želi, da vsi ostali hodijo za njim …

Nujnost pogovarjanja

Vendar je tega pač treba, do utrujenosti sedeti skupaj, da bi skupaj tudi nekam prišli, če želimo ljudje živeti eden z drugim, ne da bi se med seboj poklali, pogovarjati se, veliko se pogovarjati. Ne da bi se razumeli, ampak da bi ostali skupaj. Ker se nekaj postane, kadar si skupaj z nekom, nekaj drugega, kot preden si stopil z njim v isti prostor, četudi se tega ne čuti, četudi se misli, da smo si tudi po dolgem času še svetlobna leta daleč. Kakor se kamni v reki po dolgih letih trkanja med seboj obrusijo in postanejo prijetno gladki, da ne rečem mehki.

Včasih seveda komu prekipi, to naporno približevanje in iskanje ravnotežja, pa vstane in gre po svoje. Včasih se komu zgodi kak »brexit«, ko kakor užaljeni najstniki v jezi zaloputnemo vrata in se gremo kujat v svoj kot, ker nihče ne želi plesati, kakor mi piskamo. Pa vsi vemo, že od tistih naših prvih odhodov, da je samota najhujša kazen in da je zato vendarle vredno požreti nekaj svojega ponosa, da prideš nazaj, se usedeš za mizo in se spet pogovarjaš. Ne ker bi bilo to prijetno, ampak ker je to nujno.

Človeški postanemo skupaj

Edino tako se (p)ostane človek, človeški. Da ostajamo skupaj, »kakor si ti, Oče, v meni, in jaz v tebi.« (Jn 17,21) Edinole tako se drug drugemu približujemo v naših nenehnih oddaljenostih, tako da se trudimo ostati skupaj, za vsako ceno ostati skupaj, »eno«, če uporabim Jezusov besednjak, ali »unija«, da rečem v še bolj razumljivem jeziku.

Ob tem mi na misel prihaja izkušnja Jakobove poti v Santiago, bili smo skupaj, jaz in moji dve sopotnici, več kot kdajkoli prej v življenju, tako veliko, da so nam počasi šle pri drugem na živce tudi že malenkosti, kot je dihanje, kot je način umivanja zob. Nikoli prej nisem bil bolj prepričan, da sem v bistvu velik egoist, ki želi, da gre vse samo po njegovo, za vsako ceno, za grdo besedo, za žalitev, za solzo v očeh prijateljice. To spoznanje me je dodobra počlovečilo, pogled v ogledalo, ki sta mi ga nastavili moji dve popotnici. Tako je. Samo ko si z nekom skupaj, lahko izveš, kako zverinski si pravzaprav, kako zelo po svoje rineš in kako zelo si skrenil, ko si hodil sam.

»Oče, hočem, naj bodo tudi ti, ki si mi jih dal, z menoj tam, kjer sem jaz« (Jn 17,24), pravi Jezus. Ker je treba biti skupaj. To je edina prava pot, edina prava smer. Samo ko si skupaj, izveš zanjo. Ali pa vsaj to, da je edina napačna smer iti proč, na samo. Tudi to zadostuje.

(misel ob 7. velikonočni nedelji, leto C)

Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Ljubezen do konca

Skazal je svojim ljubezen do konca . (Jn 13,1)  Jezusu ni moglo biti prijetno pri mizi. To je bil namreč že trenutek, »ko je bil hudič Judu, Simonovemu sinu, Iškarijotu, v srce že vdihnil, naj ga izda« (Jn 13,2). Tudi v drugih je bilo nekaj podobnega, zato mu ni moglo biti prijetno. Kajti tako je vedno, ko je med nami napeto, ko so med nami jeza, strah, užaljenost, zamera, prizadetost. Take stvari se čutijo, tudi če se nič ne reče, tudi če nihče ne besni naglas, ker take stvari od znotraj razdvajajo skupnost. Vsak se začne umikati vase, v svoje misli, v svoja prepričanja, okoli sebe gradi utrdbo in ni prostora za nič in nikogar.  Razpadanje  Jezus je čutil vse to. In je vedel, da njegova skupnost nevidno razpada. Tega pa ni smel dopustiti. Skupnost je zanj sveta stvar, ker smo samo zaradi nje ljudje še ljudje, in zato tako pomembna, da vanjo postavi edini kraj, kjer se lahko z njim srečamo do konca časov, da, prav v tej skupnosti, v kateri ima vsakdo dovolj razlogov, da bi zbežal od nj

Pustiti se premagati ljubezni

Svetloba slavno vstalega Kristusa naj prežene temine srca in duha! (iz bogoslužja velikonočne vigilije)  V današnjem jutru poti vseh ljudi, ki v svoji človeški slabotnosti usmerjamo svoje korake h grobu, k smrti, k uničenju, prestreže njegova šokantna praznina , nepričakovano presenečenje, ki nas ustavi in obrne v drugo smer. Bog je, ki v to našo temo greha, napuha, sebičnosti potiho stopa kakor luč, kot druga , alternativna možnost , da bi tako okrušil zaverovanost v lasten prav, v lastne rešitve in poglede. »Kaj pa, če nimaš prav?«  Nujni poraz Glas, ki pretrga našo slepoto, je zato tako odrešilen, ker je neizprosno drugačen od naših predstav, ker je možnost, ki je nismo predvideli, ki se nam ne zdi mogoča, morda niti pravilna ne, možnost, ki si je tudi ne želimo, ki se je kakor žene v tem našem grobu bojimo: »Stopile so ven in zbežale od groba. Trepetale so in bile vse iz sebe. In nikomur niso nič povedale, kajti bale so se.« (Mr 16,8) Se nam pač upira, ker je zato, da bi dopustili

Tone Pavček, Take dežele ni

Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.

Potruditi se

Ne zgodi se več poredko, da mi med brskanjem po socialnem omrežju pride pred oči vabljiv naslov: »Kako shujšati brez truda.« Namenoma je tak, seveda, da bi pritegnil pozornost, kako tudi ne, saj lepo utemeljuje najpopularnejšo misel današnjega sveta, ki se razodeva tudi v bitcoinih in podobnih hitrih zaslužkih: kako dobiti čim več s čim manj truda oz. izgube. Glavna prioriteta našega sveta je pač dobiček . In čim hitrejši je, tem bolje. Trud je pri tem zgolj ovira.  Ne bi šlo za tako velik problem, če ne bi podobno miselnost začeli tudi živeti , jo torej uporabljati v svojih odnosih: dobiti čim več za čim manj truda. Ali še bolje: dobiti, ne da bi bilo treba kaj dati. In tega se tako v odnosih kot tudi v finančnem svetu ne da drugače kot z goljufijo : nekdo mora nekaj izgubiti, da lahko ti nekaj pridobiš oz. zaslužiš na njegov račun. Tako je z vsem, kar je pridobljeno na lahko. »Je pač najemnik in mu za ovce ni mar.« (Jn 10,13) Opeharjeni ljudje pa drug drugega gledamo s strahom in nej