Dobra komunikacija

Za začetek katehetskega in pastoralnega leta nam evangelij ponudi izzivalen predlog: naučiti se pravil dobre komunikacije. Ta je temelj skupnosti, ki nam jo zapoveduje Jezus. In čeprav se pogovarjamo vsak dan, to še ne pomeni, da se znamo tudi dobro pogovarjati – da je med nami veliko razhajanj, govori o nasprotnem. Dober pogovor namreč koristi obema, ki se pogovarjata, tak pa sprejema, vključuje, seznanja, poučuje, pa tudi ohranja stik in tako ozdravlja ljudi najhujše bolezni, ki jo lahko dobimo, bolezni osamljenosti. Bolezni, v kateri ne slišimo in nismo slišani. 

Nesposobnost komuniciranja 

Taka je bolezen, ki jo nosi gluhonemi iz evangeljske zgodbe, saj je tak človek dvojno prizadet: ne more slišati, kar pomeni, da ne razume drugih, pa tudi govoriti ne more, kar pomeni, da tudi njega nihče ne sliši. Ali ga nihče ne razume, kar je podobno. Prinese jo torej nesposobnost komuniciranja. Ta pa je bolj kot s telesnimi hibami povezana z zaprtostjo pred drugimi, bodisi zaradi strahu pred drugačnostjo drugih bodisi zaradi napora, ki ga komunikacija od nas zahteva. Komunikacija je namreč napor dovoliti drugemu biti v svojem življenju, mu torej dovoliti, da našo realnost morda tudi nehote spreminja. 

Prav zato nam komuniciranje velikokrat prinese več razlogov za oddaljevanje kot za približevanje. Pa ne gre za to, da smo različnih mnenj, težava je bolj – naši konflikti in nesporazumi namigujejo na to – da v komunikaciji iščemo bolj lastno uveljavitev kot ohranitev odnosa. To pa je ponavadi tako, kadar nočemo od drugih slišati in nočemo drugim povedati resnice. 

Da se danes res težko pogovarjamo, je samo dejstvo, ki govori, da smo res gluhi, da slišimo bolj kot ne samo sebe, drugim pa nočemo prisluhniti, jim ne dati besede. To pa nas dela tudi neme, sčasoma nas tudi drugi ne slišijo več in bežijo od nas – žal tudi sami v svoj lastni svet udobja in strinjanja. 

Ohraniti odnos! 

Nam pa mora biti – kakor Jezusu – ohranitev odnosa prioriteta! Od njega se lahko naučimo, da ohranitev odnosa ni toliko odvisna od osebe, ki sproži konflikt, ampak od tistega, ki nanj odgovori. Zato gluhonemega najprej povede »od množice vstran«, saj stvari ne moremo razčiščevati drugače kakor na štiri oči; sicer to drugi jemlje kot napad, ne pa kot bližino. Nato pa se ga dotakne, tako da se ta »odpre«: njegova ušesa se odprejo, ko ne napadamo osebe, temveč obsojamo njegova dejanja, njegova usta pa takrat, kadar si želimo razumeti njegov jezik, videti zgodbo z njegove strani. 

Zato se je treba danes skupaj z učenjem matematike in angleščine, slikanja in atletike v šolah in doma odločiti za učenje komunikacije, dobrega pogovarjanja. Za učenje dotikanja drug drugega. Za učenje skupnega življenja z drugimi. Za učenje lepe in dobre besede, predvsem pa za učenje poslušanja. Sicer bo v tem svetu, ki nas uči samote, pretežko preživeti.

(misel ob 23. navadni nedelji, leto B)