Odgovarjati Bogu pomeni slediti

Morda kdo od vas ne ve, da je bilo življenje velikega skladatelja J.S. Bacha precej bolj razburkano in negotovo, kot se to kaže v njegovi mirni, ritmično dosledni glasbi. Če se osredotočimo samo na to, kar je zgodovinsko znano, povejmo, da je v svojem življenju izgubil najprej hčerko, potem tri sinove in nato še ženo. Ponovno se je poročil in v drugem zakonu izgubil še četvero hčera in tri sinove. Ducat članov svoje družine, torej. Mnogo raziskovalcev njegovega življenja se še danes sprašuje, kako je zmogel prenesti vse te izgube, zakaj ni preprosto končal svojega življenja, zakaj je še naprej pisal, zakaj še naprej skladal čudovito glasbo. 

Mogoče je razlog njegove vztrajnosti v življenju prav droben napis, ki ga je dodal koncu vsake skladbe, tri črke, SDG, ali »Soli Deo Gloria« (»Vsa čast Bogu!«), kar pomeni ta kratica. In morda je ravno zato njegova glasba takšna, da lahko med njo molimo, ker je bilo očitno vse njegovo delo, tudi skladanje ena sama molitev, debata z njim in sprejemanje Božje volje. 

Soli Deo Gloria. 

Ne bomo rekli, da je naša tolažba v tem, da se z življenjem in razmerami preprosto sprijaznimo. Niti to ni hoja za njim, kakor pogosto razumemo vrstice, »naj se odpove sebi in vzame svoj križ ter hodi za menoj« (Mr 8,34), kakor da pomeni biti učenec samo to, da znaš stisniti zobe, potrpeti in za ceno nekih Jezusovih obljub o večnem življenju požreti vse, s čimer se ne strinjaš. Če bi bilo tako, bi bili »copate« najbolj srečni ljudje. Toda potlačitev nestrinjanja z življenjem in odločitvami, v katere smo bili prisiljeni, se navzven slejkoprej pokaže kot zagrenjenost, nervoza, nemir drugačne vrste, in vse te stvari najdemo v mnogih modernejših skladbah. V Bachovi pa ne. 

Torej ima »Soli Deo Gloria« nekaj več kot preprosto vdanost v usodo. Zapisati SDG pomeni nekoč, morda po dolgem tuhtanju in boju, priznati Bogu svojo vlogo v mojem življenju, namreč vlogo Boga; torej dojeti, da ima prav, četudi se Njegova ideja o mojem življenju ne sklada z mojo: »Peter ga je potegnil k sebi in mu začel braniti.« (Mr 8,32) Zapisati »Soli Deo Gloria« pomeni pustiti Bogu svojo pot, da hodi, kakor On ve, da je prav, ker moja vloga na svetu ni voditi, ampak slediti: »Kdor izgubi svoje življenje zaradi mene in zaradi evangelija, ga bo rešil.« (Mr 8,35) 

Do tega zapisa, »Soli Deo Gloria«, pridemo po mnogih vprašanjih, ki nam jih postavlja: »Kaj pa vi pravite, kdo sem?« (Mr 8,29) Verjetno je treba velikokrat odgovoriti napačno, morda s trmo zahtevati svoje, morda užaljeno zaloputniti z vrati pred njim, torej biti zelo človeški (Mr 8,33). Toda dobro odgovoriti na življenjska vprašanja pomeni nazadnje – po mnogih upiranjih in zamerah – dojeti Božjo pot, ki je velikokrat v nasprotju z našo vizijo, kot najprimernejši odgovor na vprašanja življenja: »Ti si Kristus.« (Mr 8,29) 

In tega se naučimo na poti za Njim. Odgovarjati Bogu pomeni slediti. 

(misel za 24. navadno nedeljo, leto B)