Miklavž
9. dan adventa Dragi sveti Miklavž! Morda me tokrat ne boš prepoznal po pisavi. Drugačna je kot takrat, ko sem ti pisal kot mali Marko, z ročicami, umazanimi od flomastra, in s sijočimi očmi, ki so v resnici verjele, da boš moje pismo vzel s police, ga prebral in izpolnil želje, ki sem ti jih napisal z nerodnimi črkami. Drugačna je, ker sem drugačen tudi jaz. Koliko stvari se je spremenilo od takrat, ko sem ti zadnjič pisal. Ta večer pa je še vedno isti kot takrat. In v njem sem vsako leto isti tudi jaz: mali Marko, ki z vznemirjenjem čaka tvoj tihi prihod - in ti piše pismo. Ker želim biti nocoj, vsaj za en večer, spet tako preprost, kot sem bil takrat. Ni lahko, veš. Vmes so me ljudje hiteli prepričevati, da ne obstajaš. Da te ni. Da ne hodiš po hišah in deliš darove tistim, ki te prosijo zanje. Da si samo maska, za katero stoji navaden človek. Kako sem bil neumen, da sem jim verjel ... Pustil sem jim, da so ubili otroka v meni. Otroka, ki verjame v dobroto, v lepoto, v čudež...