Besede za srce

Z vprašanjem, ki ga Jezusu postavi pismouk, nas danes zanima »prva vseh zapovedi« ali, če povemo drugače, povzetek zapovedi, nekakšen nasvet vseh nasvetov, kaj je za dobro življenje res pomembno. Takšnih nasvetov, zapovedi, receptov je v našem svetu vse polno, kajti vsakdo hrepeni po dobrem življenju in je zato to tudi dobra tržna niša, a o tem kdaj drugič.  Dvoje kril ene ljubezni  Jezusov odgovor na to vprašanje je pričakovan, povsem v skladu z judovsko modrostno tradicijo, in sicer zapoved ljubezni do Boga , ki pa jo dopolni in razširi tako, da prvi, največji in najpomembnejši zapovedi postavi vzporednico . Dobro življenje, pove Jezus, je v harmoniji dveh ljubezni .  Tako evangelij izpostavi dvoje ljubezni, recimo temu dve točki pozornosti, vzporedni druga drugi, in sicer – pozor – tisto do Boga in do bližnjega, se pravi ljubezen navzven , ter tisto težje razumljivo, ljubezen navznoter , tisto do samega sebe, namreč. Kajti čeprav menimo drugače, je to v bistvu ena sama...

Marija, ki je »vstala in hitro šla v gore« (Lk 1,39) k Elizabeti, je podoba žene, ki ve, kaj v življenju zares šteje , kaj je zares pomembno – namreč priti v nebesa . In to, da noseča žena hiti na obisk k svoji sorodnici, za katero je od angela slišala, da se ji je zgodilo nekaj tako zelo lepega, da je tudi ona v starosti zanosila, da je s tem končano njeno dolgo mukotrpno čakanje, je nekaj tako plemenito lepega, kot so samo nebesa: da se nek človek veseli sreče drugega človeka! Da nek človek drugemu človeku privošči veselje, se ga celo sam veseli! Kako nekaj velikega je to! In kako nekaj redkega … In vendar nič drugega niso nebesa, stanje, v katerem tudi mi postanemo srečni kakor »blagoslovljena med ženami« (Lk 1,42).  S tem žal imamo težavo. Ko drugi pridejo do razloga za veselje, nas pogosto razjeda nevoščljivost, zavist, ljubosumje, in težko je razumeti, zakaj točno je tako. Kakor da bi s tem, da drugi nekaj dobijo, sami to izgubili … In čeprav vemo, da smo tudi sami obdarova...

» In tvoj Oče, ki vidi na skrivnem, ti bo povrnil. « (Mt 6,6)  Postni čas nas vabi »na skrivno«. Ravno tam so namreč najpomembnejše stvari našega življenja, ne na odprtem, ne, kar se dogaja »pred ljudmi« (Mt 6,1), kar vidijo oči, je večkrat samo laž ali senca, saj je, kot pravi tudi Mali princ, »bistvo očem skrito.« Tam, »na skrivnem«, so vprašanja, ki postavijo stvari na pravo mesto, in mehanizmi, ki odprejo naše življenje za Božje darove, kot pravi Jezus: »Tvoj Oče, ki vidi na skrivnem, ti bo povrnil.«  Na skrivnem so najprej ljudje , ki jih ne vidimo, ki jih ne opazimo več, ker se izmaknejo naši pozornosti, zaradi hitenja, zaradi nevpadljivosti, zato, ker smo postali neobčutljivi zanje in za njihove bolečine, pa tudi tisti, ki jih nočemo videti, pehamo jih »na skrivno«, da nam ne bi vzbujali slabe vesti, ker od nas zahtevajo preveč. Živeti post pomeni najprej spet videti bližnjega , ki ga je morda prekrila senca naše sebičnosti.  Na skritem je tudi Bog , s katerim smo ...

Prilika o bogatašu in revnem Lazarju je slikovita Jezusova podoba, kako se – če smo sedanjost sposobni gledati v drugačni perspektivi – lahko vse postavi na glavo. Ker gre za zgodbo o življenju pred in po smrti, lahko razumemo, da je ta perspektiva večnost . Prav ta daje naši resničnosti nekoliko drugačen pomen, v njenem zornem kotu je resnica lahko nekaj povsem drugega od tistega, kar se vidi na zunaj in kar se vidi trenutno. Tisti, ki so bogati, so lahko v bistvu največji reveži, tisti, ki trpijo, pa morda pravzaprav počivajo v Abrahamovem naročju. Morda nič ni tako, kot se vidi .  Vendar pozor, pri tem ne govorimo o šele nekem stanju v prihodnosti, po smrti menda, ne, ko govorimo o perspektivi prihodnosti, ki naj bi jo glede svojih odločitev in dejanj zavzeli že danes, je to vabilo, naj vse stvari dojemamo in razumemo veliko bolj dolgoročno. Jezus nas s to priliko poziva, naj svojo perspektivo zastavimo nekoliko širše, naj ne gledamo le trenutnih posledic in koristi. Naj se odpo...

Kaj je bil tistile človek, oropan, ranjen in napol mrtev v jarku ob cesti iz Jeruzalema v Jeriho, duhovniku in levitu, in kdo je bil isti človek nekemu popotnemu Samarijanu, to je pomembno vprašanje, ki si ga moramo odgovoriti, ko beremo to znano priliko. Za pomembno vprašanje gre, do kdaj nam je človek še človek, za staro vprašanje, ki se ga lotevajo tudi Grki z Antigono, za zgodbo, ki nam skuša dopovedati, da smo ljudje drug drugemu »bližnji« – ali pa nismo več ljudje. Ker ne živimo namreč slučajno drug z drugim, zato tudi ne moremo živeti drug mimo drugega.  Kar bližnjega dela bližnjega, pa je bližina , ne oddaljenost, bližina, ne ravnodušnost, da nas njegove bolečine bolijo in njegovo veselje veseli, da ima svoje dostojanstvo, ki mu ga nič in nihče ne more vzeti, da ga torej ne izvzamemo iz svojega življenja, kakor da bi bil tujek, ki moti in ne spada vanj, ne, treba ga je razumeti kot nekaj normalnega za moje življenje, nekaj, kar je njegov sestavni del, tudi če ruši naše načr...

Že dolgo vemo, da je prva, najpomembnejša zapoved, ki jo imamo kristjani »ljubiti Boga iz vsega srca, z vsem umevanjem in z vso močjo ter ljubiti bližnjega kakor samega sebe.« (Mr 12,33) Pa nam jo evangelij vseeno kar naprej ponavlja. Morda zato, da ne bi pozabili. Morda pa tudi zato, da bi vsakič znova premislili, ali v svoji prepričanosti, da ljubimo, delamo morda kaj drugega …  Kajti moramo si priznati, da dandanes kar malce prelahkotno ravnamo z ljudmi okoli sebe. Hočem reči, da nam zadnje čase ni prav nič težko koga nahruliti, ga prebutati ali ga mimogrede ozmerjati, da se nam torej ne zdi nič kaj hudega, če se nekomu, ki se ne strinja z nami, kratkomalo odrečemo, ga izločimo iz svojega sveta. Kakor da bi bilo povsem vseeno, ali je ali ga ni, kakor da bi bilo celo bolje , če ga sploh ne bi bilo …   Povrniti vrednost Drugemu  Ta čudna lahkotnost v obravnavanju naših odnosov kaže na žalostno resnico, da nam človek ob nas danes ne pomeni prav nič več. Kar v bistvu ...

Stvari so jasne. V najsvetejšem središču naše vere je ljubezen , največja svetinja in smisel in razlog našega življenja. Zaradi nje smo ali pa nismo kristjani, ta žene naše srce, ki ljubezen prejema zato, da bi jo dalo, kakor srčna mišica, kri prejme, da jo pošlje po telesu. Tako živimo. Tako preživimo, v prejemanju in dajanju ljubezni. »Kakor je Oče mene ljubil, sem tudi jaz vas ljubil.« (Jn 15,9)  Odnos z Očetom  Težava kot vedno nastane v stiku z našim svetom, ta nam je pojem ljubezni popolnoma spridil, zato se ob njem tako redno motimo, kadar si poskušamo razložiti, kaj je ljubezen in kaj to ni. To besedo je namreč naša sodobnost na nek način ugrabila in jo popačila v njeno karikaturo, kot bi rekel G. Rudolf, ljubezen danes večinoma razumemo kot »uresničitev svojega udobja«. Zato je naše iskanje in učenje ljubezni vedno zahtevna stvar, ki se je tako ali tako učimo celo življenje, danes pa je morda to opravilo še zahtevnejše.  Našemu napornemu iskanju, učenju in razume...

Če bi si moral nekako predstavljati vse ljudi, ki hodijo skozi moje življenje, bi jih kot veliko množico protestnikov postavil na Kongresni trg in jim v roke postavil transparente, prav vsem enake. Da bi jih gledal in da bi si jih za vselej zapomnil. Na njih bi pisalo: » Radi bi videli Jezusa! « (Jn 12,21)  Prošnja po Bogu  Kajti vsi ti ljudje, vsi, ki trkajo na naša vrata, eni bolj, drugi manj pogosto, nasilni šefi, zoprni sosedje, hinavski sodelavci, naveličani in utrujeni sozakonci, zdolgočaseni najstniki, sitni otroci, vsi ti in še vsi ostali bolj ali manj prijetni ljudje hodijo predme in nečesa prosijo. Bolj kot imajo težko življenje, bolj kot so ranjeni in zapuščeni in lačni, bolj nasilna in bolj težka so njihova vprašanja, vedno ista vprašanja: »Pokaži mi Boga. Ne govori mi o njem, ne pelji mi ga pokazat v svojo cerkev. Pokaži mi ga tu in zdaj. Bodi ti, kar je On na križu. Bodi ti, kar je On v kruhu.«  Vsi bi radi videli Boga. V mojih reakcijah, v mojih odločitvah,...

Noč je padla na zemljo in oni so bili na »samotnem kraju«, v puščavi , če smo bolj neposredni, na kraju, kjer ni nič, kjer ni mogoče preživeti. Poleg tega je ponoči to tudi nevaren kraj, poln zveri, ki iščejo svoj plen. Razmere, ki so kot nalašč za reakcijo Jezusovih učencev, naj se zato pač vsak znajde po svoje, naj vsak poskrbi zase . Oni so se na to pripravili, pri Jezusu pač nikoli ne veš, kaj si bo izmislil, in so s seboj vzeli pet hlebov in dve ribi, ravno prav, da bi vsak od trinajsterice dobil kaj malega za lahko večerjico. Težava pa je bila v tem, da si je Jezus ta obrok pred spanjem zamislil nekoliko drugače. »Ni jim treba oditi. Vi jim dajte jesti!« (Mt 14,16) Zasmilili so se mu To se seveda sklada z Jezusovo življenjsko izbiro, ki jo je hotel prenesti tudi na svoje učence. Ljudje so se mu namreč »zasmilili« (Mt 14,14), kar je v grščini beseda za to, da se nekomu zgane drobovje, recimo temu širše kar »maternica«, torej da nekomu postaneš »mati«, polna sočutja in nežnos...

Hrana za lačnega in pijača za žejnega, obleka za nagega in streha za gosta, obisk za bolnega in zaprtega. To je to. To je bolj ali manj povzetek krščanstva. Vse ostale opombe, razlage in dodatke, »razen« in »ampak«, ki bi nam pomagali izmakniti se vsemu temu, smo dodali sami. Seveda so ti naši dodatki normalni. Vsak se boji človeka, ki trka na naša vrata. Neprijeten je. Nekaj našega bi rad. Zato nam je težko in zato pred njim zapiramo vrata. Prepih nam delajo, motijo mir in naše toplo življenjce. Oni pa trkajo kar naprej in nam hladijo ognjišča … Zaradi njih je krščanstvo težko. Ker naj bi bilo to neskončno in neusmiljeno trkanje – trkanje Boga. Tako je hotel Kristus: naj razumemo berače našega življenja kot njegov obisk. Njegov prihod v naše življenje. Zato prilika o tistem zadnjem dnevu – kot prav tako tudi tisti vznemirjajoči ljudje našega življenja – tudi niso grožnja, da bomo šli v pekel, če jim ne bomo postregli. Nikakor. Je samo opomin, da bi videli stvari, ki se jih morda ...

Slava Bogu na višavah in na zemlji mir ljudem, ki so mu po volji. (Lk 2,14) Z veselo hvaležnostjo gledam na jaslice in si mislim, kako veliko srečo imamo. Obišče nas Bog in si svoj dom postavi med nami. Postane naš sosed, sodelavec, sošolec, brat. Toda božična zgodba ni lepa pravljica. Je kruta zgodba Boga, ki ga niso videli in ga niso spoznali kot človeka. Takšna je pač, ker je takšna resnična zgodba mnogih ljudi, ki stopajo v naša življenja. Spomnimo se Betlehemčanov, spomnimo se Heroda, spomnimo se zgodb, ki smo jih doživeli sami. Razumeli bomo, da je čista resnica, kar reče hudič Jezusu v Mlakarjevem Pašjonu: da ljudje v drugih ljudeh večkrat vidimo hudiča, kot pa Boga. Iz tega je vsa človekova nesreča. Da bi bil človek odrešen, torej potrebuje ta obrat: videti v človeku Boga, ne hudiča. Prav zato je Bog postal človek. Hotel je samo to, da bi začeli ljubiti človeka, ki je ob nas. Tako bi bili rešeni. Tako bi našli pot do Boga. Zato se je skril med ljudi, daleč na rob ...