Kako priti v nebesa

Marija, ki je »vstala in hitro šla v gore« (Lk 1,39) k Elizabeti, je podoba žene, ki ve, kaj v življenju zares šteje, kaj je zares pomembno – namreč priti v nebesa. In to, da noseča žena hiti na obisk k svoji sorodnici, za katero je od angela slišala, da se ji je zgodilo nekaj tako zelo lepega, da je tudi ona v starosti zanosila, da je s tem končano njeno dolgo mukotrpno čakanje, je nekaj tako plemenito lepega, kot so samo nebesa: da se nek človek veseli sreče drugega človeka! Da nek človek drugemu človeku privošči veselje, se ga celo sam veseli! Kako nekaj velikega je to! In kako nekaj redkega … In vendar nič drugega niso nebesa, stanje, v katerem tudi mi postanemo srečni kakor »blagoslovljena med ženami« (Lk 1,42). 

S tem žal imamo težavo. Ko drugi pridejo do razloga za veselje, nas pogosto razjeda nevoščljivost, zavist, ljubosumje, in težko je razumeti, zakaj točno je tako. Kakor da bi s tem, da drugi nekaj dobijo, sami to izgubili … In čeprav vemo, da smo tudi sami obdarovani, da imamo tudi sami razlog za hvaležnost, nikakor ne moremo dopustiti, da je nekdo enako ali bolj obdarovan od nas. Kakor da bi sami zaradi vrednosti drugega izgubili svojo … 

Zaman je govoriti, da ni tako, zaman dopovedovati, da smo tudi sami blagoslovljeni s svojim otrokom. Treba je preprosto napora, v katerem se želimo veseliti sreče drugega. Nebesa so namreč sad napora, da tudi sami vstanemo in pohitimo v gore, v klanec iskrene ljubezni do drugega, ki se kaže v tem, da druge občudujemo in smo zanje hvaležni. Klanec, na katerem se bomo slejkoprej prepričali, da je sreča drugih ljudi v resnici tudi naša sreča. 

Če želimo priti v nebesa, moramo poskrbeti, da bo najprej v njih naš bližnji. Da bo srečen, da mu bo dobro. Takrat bomo v nebesa spadali tudi sami. Ker bomo v nebesih lahko samo skupaj z drugimi, ne sami, samo skupaj, tudi s tistimi, ki jih morda ne maramo. Zato je naša pot narediti nebesa že tu na zemlji. Tako se torej pričenjajo nebesa, tako smo »v nebesa vzeti«, ko jih vzpostavljamo med nami, kadar jih želimo imeti že tu, torej prostor spoštovanja, ljubezni, upoštevanja, prostor, v katerem nam je vsake napake žal in nam je vsaka radost drugega tudi lastna. 

Marija naj nas nauči nesebičnega veselja!

(misel ob prazniku Marijinega vnebovzetja)