Imeti življenje v sebi

»Če ne jeste mesa Sina človekovega in ne pijete njegove krvi, nimate življenja v sebi.« (Jn 6,53)

Evangelist Janez danes obračunava z vprašanjem, zakaj je evharistija za človeka nekaj tako zelo pomembnega. Jesti, vemo vsi, je za telo ključna stvar, za preživetje, brez kruha, brez hrane ne gre. Jesti »meso Sina človekovega« pa je ključna stvar za preživetje duha. 

Imeti življenje v sebi, biti zares živ, torej duhovno živ, namreč ni toliko stvar energije in moči, ki jo izžarevamo, ali volje, s katero se spopadamo z življenjem, temveč to pomeni imeti v sebi več življenja kakor smrti, boriti se, verjeti, vztrajati, povejmo drugače, hoteti živeti, tudi ko je smrt, torej obup, razočaranje nad ljudmi in seboj, malodušje, pesimizem in kar je vsemu temu podobnega, enostavnejša izbira. 

In v tem času, ki kipi od telesnega življenja, duhovno življenje hira. To nam mora dati misliti, da torej blagostanje še ni pogoj za dobro življenje duha, da imeti vse, kar družba danes občuduje, še ni razlog za srečo. Da je razlog za to nekje globlje in nekje zunaj človeka: imeti v sebi občutek bližine. 

Kajti upanje, ta »hoteti živeti« kljub vsemu, se v človeku ne rodi tedaj, kadar človek odkrije, da lahko kljub življenju in njegovim razmeram zmore vztrajati, ampak nasprotno, takrat, ko je pred njim poražen, kadar ne more več in se skrušen, na kolenih, morda povsem nezavedoma obrne na drugega. Ko ga v svoji temi otipa in prepozna kot prisotnega. Da se ima na koga opreti, to je tisto, kar mu daje upanje. »Kdor jé moje meso in pije mojo kri, ostaja v meni in jaz v njem.« (Jn 6,56) 

In o tem me učijo bleščeče oči ljudi, ki jim ob prvih petkih prinesem »živi kruh«. Da je dovolj in največ imeti ob sebi nekoga, ki nič ne reče, ki ne daje poceni tolažbe, ki nima pametnih receptov, ki samo deli z nami našo človeškost, ki je torej pripravljen vstopiti v realnost, pa naj bo se tako kruta in zahtevna, to je tisto, kar nam daje upanje. Nemočna bližina, ki je za človeka pretežka, za Boga pa je ta najtoplejši izraz ljubezni. 

On je vir našega življenja. Ker zaradi Njega še »hočemo živeti«, verjeti, vztrajati, začeti znova, vse to, kar dela človeka človeškega in Božjega.

(misel ob 20. navadni nedelji, leto B)