Komplementarnost ljubezni

Z vprašanjem, ki ga Jezusu postavi pismouk, nas danes zanima »prva vseh zapovedi« ali, če povemo drugače, povzetek zapovedi, nekakšen nasvet vseh nasvetov, kaj je za dobro življenje res pomembno. Takšnih nasvetov, zapovedi, receptov je v našem svetu vse polno, kajti vsakdo hrepeni po dobrem življenju in je zato to tudi dobra tržna niša, a o tem kdaj drugič. 

Dvoje kril ene ljubezni 

Jezusov odgovor na to vprašanje je pričakovan, povsem v skladu z judovsko modrostno tradicijo, in sicer zapoved ljubezni do Boga, ki pa jo dopolni in razširi tako, da prvi, največji in najpomembnejši zapovedi postavi vzporednico. Dobro življenje, pove Jezus, je v harmoniji dveh ljubezni. 

Tako evangelij izpostavi dvoje ljubezni, recimo temu dve točki pozornosti, vzporedni druga drugi, in sicer – pozor – tisto do Boga in do bližnjega, se pravi ljubezen navzven, ter tisto težje razumljivo, ljubezen navznoter, tisto do samega sebe, namreč. Kajti čeprav menimo drugače, je to v bistvu ena sama ljubezen, da pa to tudi ostane, morata obe dihati kot eno, biti komplementarni druga drugi, da torej druga drugo dopolnjujeta. 

Sočasnost 

 Ti dve ljubezni tako morata živeti sočasno, ne da bi pri tem niti za trenutek druga drugo zajedali: ljubezen do D/drugega in ljubezen do sebe. Samo tako ti dve omogočata harmonijo v svetu in v nas. Če namreč ena »ljubezen« zajeda drugo, se to ravnovesje poruši – in se ljubezen prelevi v sebičnost. 

Če npr. dopuščam, da ljubezen do drugega meni na nek način škodi, da me uničuje, bom namreč nagonsko v nekem trenutku začel zahtevati zase tisto, kar mi je bilo odvzeto, in bom postal sebičnež ter začel najedati druge. Če pa ljubezen do sebe začne zajedati ljubezen do drugega, bom ostal sam – in bodo drugi začeli zajedati mene, ker ne bodo dobili tistega, kar jim kot ljudem z dostojanstvom pripada. 

Ti dve ljubezni zato lahko prav mirno imenujemo tudi pravice in dolžnosti, prav harmonija med njimi pa daje uravnoteženost tudi našemu življenju. Kajti ta neločljivi par res uspešno presoja in utemeljuje, kaj je v nekem danem trenutku res dobro storiti, kaj je res ljubezen, kaj je v nekem dejanju srečanje mene in tebe, ki sva za moje življenje povsem enako pomembna. Povsem enako pomembna, ne pozabimo tega. 

Naj nas tradicija »katoliške požrtvovalnosti«, samozatajevanja in podobnih sebičnosti pod krinko ljubezni ne preslepijo. Ni vse ljubezen, kar se ne sveti.

(misel ob 31. navadni nedelji, leto B)