Nebesa za nepopolne

V nebesa spadamo. Toda ne zaradi naših posebnih lastnosti, sposobnosti ali rezultatov, temveč zgolj in samo zaradi svoje nepopolnosti. Če smo na kakršen koli način prizadeti in ranjeni, spadamo v nebesa. 

To je šokantno sporočilo že stokrat slišanih »blagrov«, ki definirajo prebivalce nebes, ne tista misel, ki smo si jo ustvarili v teku stoletij, da namreč prideš v nebesa, če si priden, odličen, uspešen. V skladu z njo smo svetnike v teku stoletij spravili v neko nedosegljivo, nadčloveško avro, da si jih predstavljamo kot moralno uspešne ljudi, ki jim je (za razliko od nas) uspelo, ki so torej zmogli vse to, česar ne zmoremo sami. Da, ustvarili smo si prepričanje, da so nebesa uspeh, Jezus pa z blagri govori o porazu. Nebesa so za nepopolne. 

Svetniki, torej prebivalci nebes, tako niso nič drugega kot ubogi, žalostni, krotki, zasramovani in preganjani, skratka, nepopolni ljudje, tako pravijo blagri. Da, tudi usmiljeni, čisti v srcu, miroljubni, toda ne v smislu moralne izvrstnosti, kakor običajno razumemo te pridevnike, temveč so to ljudje v stanju pogrešanja miru, usmiljenja, gledanja Boga. Jezus v nebesa tako postavi uboge, poražene, necenjene, torej tiste, ki v svojem življenju nekaj pogrešajo, ki nekoga krvavo potrebujejo. 

Tiste, ki zmorejo izdaviti: »Gospod Jezus Kristus, usmili se me.« 

Vendar je treba svoje uboštvo tudi prav razumeti. Kajti ko ljudje v svojem življenju začutimo uboštvo, svojo nepopolnost, ko se je zavedamo, še vedno lahko postanemo tudi oblastni, agresivni, maščevalni, če še računamo na svojo moč, lahko se predamo jezi in trmi, da bi kompenzirali svoje uboštvo, poiščemo svoje močne točke in se začnemo nad drugimi ljudmi izživljati. 

Drži, med zločincem in svetnikom je zelo tanka črta. Toda za razliko od zločinca je svetnik človek, ki svojo nepopolnost razume kot namig, naj se povsem preda ljubezni, naj se ji pusti do konca premagati, ker nima več česa izgubiti. Kajti zares se pustiti imeti rad, do konca odpreti svoje srce ljubezni, vstopiti v nebesa je mogoče samo, ko nimaš ničesar in nikogar drugega več, na kar bi se zanašal, s čimer bi se lahko rešil. Ko imaš samo še ljubezen Boga, nič drugega, kadar se drugim rešitvam odpoveš, ker veš, da si ubog, takrat si pravi za nebesa. 

Zato v nebesa ne pridejo pridni, temveč ponižni. Tisti, ki zmorejo izdaviti: »Gospod Jezus Kristus, usmili se me.« In vsi smo dovolj ubogi, da lahko to rečemo. Vsi spadamo v nebesa.

(misel na praznik vseh svetih)